Veliko ljudi ima napačno predstavo o tem, kaj v resnici pomeni duhovno prebujenje.
Duhovno prebujenje ne pomeni, da pobegnemo iz naše teme in vstopimo v večno stanje svetlobe.
Ne, duhovno prebujenje je revolucija v zavedanju. Pravzaprav se ravno takrat obrnemo proti svoji temi, se soočimo z njo in vanjo posvetimo z lučjo. Takrat spoznamo sebe kot svetlobo, ki lahko razsvetljuje tudi najbolj temne kotičke svoje duše.
Naš namen in namen duhovnega prebujanja ni, da bi uničili, izkoreninili, presegli ali celo »ozdravili« svojo temo – žalost, grozo, bes, jezo, sram ter tiste globoke občutke krivde. Kajti to so le kraji znotraj nas, katerih še nismo hoteli ali zmogli razsvetliti. Sami po sebi niso zlobni, grešni ali nevarni.
Ko se zdravimo, začnemo te »žalostne« kraje objemati z ljubeznijo in sprejemanjem. S svojo gorečo lučjo posijemo na boleča in ranjena mesta v sebi. Ko se duhovno prebujamo, jim damo vedeti, da imajo prostor v nas, da se jih nočemo znebiti ali jih uničiti. Da so dobrodošla, da bomo poskrbeli za njih, se z njimi povezali. Se od njih učili.
In tako so ti »temni« občutki še vedno tam, vendar nas ne nadzorujejo več. Tako lahko delujemo iz prisotnosti, jasnosti in iz ljubezni. Tako smo lahko polni življenja – veselja in žalosti, zmede in jasnosti, ranljivosti in poguma hkrati.
»Temni« kraji v nas niso več naši sovražniki. Niso napake. Niso »bolezni«. So naši dragoceni otroci, ki jokajo, hrepenijo po naši ljubezni, naši luči in našemu zavedanju. In ko se začnemo duhovno prebujati, jim lahko to omogočimo.
Vir: Jeff Foster
Preberite si še: Ljudje, ki so vas zapustili, so vas v resnici pripeljali bližje k samemu sebi