6 znakov, da v resnici NE delate na sebi, ampak zgolj bežite v duhovni svet

Tega ne počnemo zavestno – pogosto gre za prefinjen mehanizem preživetja, ki nas varuje pred čutenjem tistega, kar je preveč. V psihologiji in duhovni skupnosti ta pojav imenujemo “spiritual bypassing” – v slovenščino bi ga lahko prevedli kot duhovni obvoz.

Namesto da bi se resnično soočili z notranjimi ranami, jih pometemo pod preprogo lepega govora, branja knjig, izvajanja afirmacij, meditacije, obiskovanja tečajev ali bega v “višje perspektive”. A travma, sram in potlačena čustva ne izginejo, samo čakajo, da nas znova srečajo v drugi obliki.

Tukaj je 5 znakov, da morda (nehote) uporabljate duhovnost za izogibanje globljemu delu na sebi:

1. Uporabljate “pozitivno mišljenje” kot orodje za zatiranje čustev

Če si pogosto rečete “Ne bom se s tem ukvarjal/a, ker si nočem priklicati negativne energije”, ali “Ni smiselno biti jezen, to je nizka vibracija”, obstaja verjetnost, da zatirate avtentična čustva.

Zdrav duhovni razvoj vključuje sposobnost, da čutimo – tudi neprijetno. Jeza, žalost in strah so del našega notranjega kompas – ne sovražniki, ki jih je treba odpraviti.

• Preberite si še: Ko duhovnost postane PAST (piše Irena Pan) - V Sloveniji takšnih skupin ni malo – delujejo v tišini...

2. Govorite o odpuščanju, a v resnici ne čutite bolečine

Pogosto rečete, da ste “že odpustili”, a se vam ob misli na določeno osebo še vedno skrči želodec? Odpuščanje ni mentalna odločitev, ampak proces, ki gre skozi telo. Če čustev niste predelali, morda “odpuščanje” uporabljate kot obvoz okoli bolečine.

3. Zatekanje k “višji perspektivi” namesto resničnega soočenja

Ko pride do konfliktov ali krivic, hitro rečete “Vse se zgodi z razlogom”, “To je bila lekcija za mojo rast” ali “Saj je bilo vse točno tako, kot je moralo biti”.

Res je, da lahko v vsem najdemo pomen, a prehitro iskanje smisla pogosto služi kot obramba pred bolečino. Najprej je treba začutiti prizadetost, postaviti meje in si priznati resničnost – šele nato lahko najdemo širši pogled.

4. Duhovnost uporabljate, da se počutite “nad” drugimi

Če se vam zdi, da ste na “višji ravni zavesti” kot ljudje okoli vas, ker meditirate, berete duhovne knjige ali obiskujete razne tečaje – je čas za iskren pogled vase.

Resnična duhovnost je ponižna. Ne potrebuje dokazovanja in ne ustvarja ločenosti. Če vas praksa vodi v občutek večvrednosti, je verjetno, da se prek nje izogibate občutkom manjvrednosti.

5. Zamenjujete umik vase z zdravim stikom s sabo

Včasih rečemo, da moramo “postaviti meje” ali “biti sami”, a v resnici se izogibamo ranljivosti, bližini in pristni povezanosti. Spiritualna praksa naj nas ne ločuje od ljudi, ampak naj nas vodi k bolj zavestnim odnosom.

Če se pogosto umikate, izogibate konfliktom, ne znate izraziti svojih potreb ali čustev – in vse to utemeljujete z duhovnimi izrazi – je možno, da ne gre za stik s sabo, temveč le za beg iz stika.

6. Zanemarjate vsakdanje življenje in “materialni svet”

Če verjamete, da so finance, hišna opravila, telesno zdravje, odnosi ali služba manj pomembni, ker ste se “dvignili nad zemeljsko realnost”, morda uporabljate duhovnost kot pobeg pred življenjem – namesto kot orodje za globlje bivanje v njem.

Resnična duhovnost ne beži od vsakdana, ampak jo prežema. Če ne znate poskrbeti zase na osnovni ravni – imeti red v domu, v odnosih, v telesu – potem se tudi notranji razvoj nima kam zasidrati.

Včasih je bolj duhovno skuhati topel obrok ali pospraviti kopalnico, kot pa meditirati štirideset minut z mislimi nekje drugje. Duhovnost naj bo del mozaika in ne nadomestek za preostalo življenje.

Resnično delo na sebi vključuje tudi temne kotičke psihe: ranjenega notranjega otroka, neizražene občutke, preteklost, ki še boli, in odnose, ki nas zrcalijo.

Zato bodite nežni, a iskreni s sabo. Vprašajte se:

• Ali sem pripravljen/a res čutiti?
• Ali sem pripravljen/a spustiti nadzor in se srečati s sabo takšen, kot sem?

Resnična duhovnost je utelešena in živa ter vodi v globlji stik.

Novo na Metroplay: