Alkimisti so verjeli, da ima vsaka rastlina telo, dušo in duha. Njihov cilj ni bil le pripraviti zdravilo, temveč osvoboditi njen najgloblji potencial.
Ko danes odpremo stekleničko eteričnega olja melise, rožmarina ali sivke, običajno pomislimo na vonj. Alkimisti pa so v teh dišečih kapljicah videli nekaj veliko več. Verjeli so, da eterično olje vsebuje dušo rastline.
Po njihovem razumevanju je bila vsaka rastlina sestavljena iz treh temeljnih prvin: telesa, duše in duha. Te je bilo mogoče s skrbnimi postopki ločiti, prečistiti in nato ponovno združiti v novo, bolj popolno celoto.
»Rastlino najprej naberemo in jo fermentiramo. S tem v določenem smislu umre in odda duha,« pojasnjuje ameriški alkimist in kemik Robert A. Bartlett, sogovornik v novi številki revije Sensa.
Alkimisti so verjeli, da se duh rastline med fermentacijo in destilacijo sprosti ter ujame v alkohol. Prav zato naj bi angleška beseda spirit za žganje izvirala iz prepričanja, da gre za nosilec rastlinskega duha.
Dušo rastline so prepoznavali v eteričnih oljih. »Če povohaš rožmarin, cimet ali vaniljo, takoj veš, za katero rastlino gre. Njeno bistvo je zajeto v olju,« pravi Bartlett.
Telo rastline pa po alkimističnem razumevanju ostane v mineralnih solih, ki jih pridobijo po sežigu rastline. Ko so bile vse tri prvine ločeno očiščene, so jih ponovno združili v pripravek, za katerega so verjeli, da izraža najčistejšo zdravilno moč rastline.
Čeprav se takšno razumevanje danes zdi oddaljeno od sodobne znanosti, odpira zanimivo vprašanje: ali je rastlina res zgolj skupek kemičnih spojin ali pa je njena moč skrita tudi v medsebojnem delovanju vseh njenih sestavin?
V novi številki revije Sensa preberite pogovor z Robertom A. Bartlettom o alkimiji, zdravilnih rastlinah, Paracelsusu, eteričnih oljih in presenetljivih povezavah med starodavnimi znanji ter sodobno farmakologijo.
Morda boste po tem članku na svojo skodelico melisinega čaja pogledali nekoliko drugače.
