Dr. Dušan Nolimal (dolgoletni uslužbenec NIJZ-ja): "Ljudje so v času kovida izgubili zaupanje v stroko. In to upravičeno."

Narava se je počasi prebujala, tišino je občasno presekalo petje ptic. Med kamenjem je nežno dišala sivka, ki jo goji z enako predanostjo kot zelenjavo in sadna drevesa.

Nedaleč od hiše je mešani gozd borovcev, macesnov, smrek in kostanjev, ki ga je zasadil sam, in kot je opisal, »predstavlja mejo med kultiviranim in divjem. Z južne strani Toškega Čela se pogled razlije prek Barja proti Krimu, v ozadju se kot kamnita ladja dviga Nanos, daleč na obzorju pa tiho straži osamljeni Snežnik.

V tem zavetju narave, kjer se zdi, da čas teče počasneje, pogovor steče globlje – iskreno, brez nepotrebnih besed.« Čeprav sva pogovor začela o obdobju, ki je prineslo demonstracijo tega, kaj pomeni vladanje z dekreti, zaprtje družbe, policijska ura, državno nasilje in hkrati ogromna polarizacija, ki se je zaostrila predvsem pri vprašanju cepljenja.

Dušan Nolimal, posledice ukrepov, ki smo jih doživeli med obdobjem covida, so vidne še danes, zlasti pri generacijah, ki so takrat odraščale. Prišlo je do sindemije negativnih učinkov, tako na telesni, gibalni kot tudi čustveni in vedenjski razvoj otrok. Kako se vi spomnite obdobja, ko je na NIJZ, kjer ste se ob področjih drog in duševnega zdravja ukvarjali tudi z vprašanjem etike v javnem zdravju, vkorakala politika?

To obdobje je bilo zame osebno in profesionalno eno najtežjih. NIJZ naj bi bil strokovna institucija, ki javnosti ponuja neodvisne, znanstveno utemeljene informacije. A med epidemijo se je zgodilo nasprotno: v ustanovo je vdrla politika, ki je prek vodstva uveljavljala ukrepe brez širšega strokovnega soglasja, brez javne razprave in brez etične presoje posledic.

Strokovna priporočila so se čez noč spreminjala, pogosto brez jasnih razlag. Občutek smo imeli, da so številni ukrepi bolj politični kot zdravstveni. Rezultat? Ljudje so izgubili zaupanje. In to upravičeno. Ukrepi, kot so zaprtje šol, policijska ura, izolacija otrok, prepovedi gibanja – vse to ima dolgoročne posledice. Kot strokovnjak za etiko v javnem zdravju sem se že takrat spraševal, ali se zavedamo cene, ki jo bo plačala celotna generacija otrok. Eden največjih problemov v času covida je bil ta, da se vodstvo NIJZ sploh ni želelo resno in celostno ukvarjati z epidemijo.

Namesto da bi vzpostavili interdisciplinarni pristop, vključili psihologe, sociologe, epidemiologe, pedagoge, celo pravnike, smo dobili ozko birokratski, skoraj tehnično-mehanski odziv. In ta odziv ni bil v prvi vrsti zdravstven, ampak političen. Vodstvo NIJZ je bilo očitno popolnoma podrejeno političnim smernicam – tako tistim, ki so prihajale neposredno iz vlade, kot tudi direktivam iz Bruslja.

Zato ni bilo prostora za resno strokovno presojo, še manj za dialog z javnostjo. Posledica je bila razčlovečena politika ukrepov, ki ni upoštevala ne duševnega zdravja ljudi, ne družbenih posledic, ne realnega vsakdanjega življenja. Ljudje, tudi kritičen del stroke na NIJZ, smo se počutili kot številke – in to ni zdravstvo, to je birokratska mašinerija, ki izgubi stik z realnostjo in z ljudmi.

Je bila kdaj narejena dejanska evalvacija tega obdobja z vidika javnega zdravja?

Ne, vsaj ne taka, kot bi morala biti. Čeprav so uradno trdili, da se evalvacije izvajajo, in čeprav so tu in tam nekaj poskušali, nikoli ni šlo za resno, celostno presojo obdobja covida – takšno, ki bi vključevala različne strokovnjake, poglede in predvsem vplive na družbo, duševno zdravje, otroke, starejše, socialne razlike.

To, da se take evalvacije niso lotili odgovorno in strokovno, je – po mojem mnenju – eden največjih škandalov sodobnega slovenskega javnega zdravja. Zato sem se že takrat aktivno priključil različnim civilnim iniciativam, ki so opozarjale na te napake – med njimi tudi Društvu za zaščito človeka in njegovih pravic Slovenije.

Mi smo NIJZ-ju večkrat predlagali, kaj bi morali narediti. Pripravljali smo konkretne predloge, pozive k analizi, evalvaciji, celostni presoji – v bistvu smo delali tisto, kar bi moral delati Nacionalni inštitut za javno zdravje. A smo naleteli na birokratski zid. Namesto sodelovanja smo bili cenzurirani, naši pozivi so bili birokratsko zavračani, ignorirani. In, da – prišlo je celo do tožbe, ker nismo več imeli druge poti, da bi zadeve premaknili naprej. Kar je tu najbolj skrb vzbujajoče, ni le ignoranca, ampak pomanjkanje znanstvene integritete.

V času, ko bi moral NIJZ poslušati družbo in različne stroke, je ravnal zaprto, politično usmerjeno, neodgovorno – in nihče znotraj sistema zanje ne prevzema nobene odgovornosti. Gre za institucijo, ki bi morala predstavljati temelj neodvisnega javnega zdravstva, pa se je v kriznem času raje obnašala kot podaljšek političnih navodil. In zato še danes nimamo resne evalvacije tistega obdobja – in to je zelo slaba popotnica za prihodnje krize.

Ravno pred kratkim smo prejeli sodbo Upravnega sodišča RS, ki je razveljavilo odločitev Informacijskega pooblaščenca, ker NIJZ ni želel razkriti ključnih podatkov o cepljenju, umrljivosti, pridruženih boleznih in učinkih ukrepov. Sodišče je jasno povedalo, da bi NIJZ te podatke moral imeti – ali pa jih je bil dolžan pridobiti. A namesto da bi svoje osnovno poslanstvo izpolnil, se ga je preprosto izognil.

Z etičnega vidika je to skrajno problematično. Naloga NIJZ ni ščititi političnih interesov, ampak zdravje ljudi. Če institucija zavrača evalvacijo učinkov cepljenja in ukrepov, potem ne deluje v interesu prebivalstva, ampak v interesu lastnega ugodja – ali še huje – politične agende. Zato še vedno pozivamo k takojšnji izvedbi celovitih analiz vplivov ukrepov in posebej negativnih vplivov cepljenja proti covidu na podlagi obstoječih baz podatkov.

Zahtevamo vključitev neodvisnih raziskovalcev in civilne družbe. Ker se vodstvo NIJZ počuti nedotakljivo, zahtevamo tudi odstop takšnega vodstva in reformo NIJZ kot institucije, ki mora temeljiti na integriteti, znanosti in odgovornosti, ne pa na prikrivanju resnice.

Koliko let ste bili zaposleni na NIJZ? In koliko ste še imeli do upokojitve, ko vam je takratni direktor NIJZ Milan Krek dal odpoved?

Na NIJZ sem delal več kot desetletje in bil leto dni pred upokojitvijo, ko sem prejel odpoved. Razlog? Bil sem PCR-pozitiven, a popolnoma brez simptomov. Kljub temu sem se, skladno z razumevanjem takratne znanosti in stroke, po določenem številu dni vrnil na delo. Ravno to naj bi bilo sporno, čeprav je že takrat bilo znano, da sama pozitivnost PCR-testa ne pomeni nujno kužnosti.

Kot zdravnik sem vedel, da obstaja razlika med prisotnostjo virusnega materiala in dejansko nalezljivostjo. A to je bilo ignorirano. Odpoved je bila po mojem mnenju nesorazmerna, neupravičena in v resnici simptom širšega problema: na vrhu NIJZ so bili ljudje brez strokovne integritete, pogosto poslušni le političnim navodilom iz Bruslja ali domačega ministrstva.

Z direktorjem Milanom Krekom sem imel že prej strokovna nesoglasja, tudi ko sem javno opozoril na njegove izjave, da lahko ljudje umrejo zaradi konoplje. Take izjave niso samo strokovno neutemeljene, ampak tudi nevarne, ker spodkopavajo verodostojnost stroke. Sklepam, da je šlo tudi za osebno maščevanje – želeli so se znebiti tistih, ki so opozarjali na nepravilnosti in zahtevali strokovno integriteto. In ja, utrpel sem veliko škodo – osebno in profesionalno.

Je mogoče umreti od konoplje?

Teoretično bi moral nekdo pokaditi okoli 600 kilogramov v zelo kratkem času, kar je fiziološko seveda nemogoče. Gre za količino, ki je ni mogoče zaužiti, niti blizu. Zato v svetovni literaturi ni zanesljivih poročil o smrti zaradi akutne zastrupitve s konopljo. V praksi torej – ne, od konoplje ne umreš. A kljub temu je NIJZ, tudi ko sem bil tam še zaposlen, večkrat objavil podatke o smrtih, ki naj bi bile povezane s konopljo. Protestiral sem, žal zaman. Te napačne trditve so bile celo del uradnih nacionalnih poročil o prepovedanih drogah, ki jih potrjuje Vlada RS in se pošiljajo tudi v evropske in druge mednarodne baze podatkov.

In potem takšne dezinformacije soustvarjajo zakonodajo, politike, strategije. Ne čudi, da je bila mednarodna strokovna javnost nad takšnimi navedbami najmanj začudena – če sem nekoliko diplomatski. Nekateri so nas neposredno opozorili, da takšne trditve nimajo znanstvene osnove. Problem ni pomanjkanje dokazov – teh je dovolj.

Problem je, da javna institucija, kot je NIJZ, ki bi morala delovati odgovorno in v javnem interesu, včasih namesto preverjenih informacij širi zavajajoče trditve. In to iz ust javnih uslužbencev, ki jih zakon zavezuje k zakonitemu, strokovnemu in etičnemu ravnanju. Zato sem takrat sodelavce pozival, naj začnemo o zdravju in drogah poročati odgovorno – saj ima to resne posledice. Takšne napake namreč vplivajo tudi na stališča politike. Zaradi njih še danes nimamo ustrezne regulacije, ki bi slovenskim kmetom omogočila gojiti konopljo za medicinsko uporabo. In še vedno jo bolniki, ki bi jim lahko pomagala, iščejo na lastno pest ali na črnem trgu.

V svoji karieri na področju javnega zdravja ste med drugim bili pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) imenovani za nacionalnega koordinatorja za področje drog. Kakšne so vaše izkušnje s to organizacijo, kakšno vlogo je odigrala med pandemijo in kakšno pri krojenju politike do drog?

Od blizu sem lahko opazoval delovanje te organizacije. Včasih je bila WHO res spoštovana institucija – strokovna, neodvisna in osredotočena na javno zdravje. Njeno delovanje je temeljilo na znanstvenih dokazih, mednarodnem sodelovanju in zaščiti najšibkejših.

Žal se je v zadnjih dveh desetletjih ta podoba močno spremenila. WHO se danes v veliki meri financira iz prostovoljnih prispevkov, pri čemer pomemben del prihaja iz zasebnih in javno-zasebnih virov, pogosto z zelo konkretnimi interesi. Zaradi tega WHO ni več avtonomna, temveč vse bolj odvisna od svojih financerjev, kar vpliva na njene prioritete in priporočila.

To se je še posebej pokazalo med pandemijo, ko je organizacija večkrat hitro spreminjala smer brez jasnih strokovnih utemeljitev. Namesto dosledne, transparentne in premišljene zdravstvene politike smo pogosto dobili nasprotujoča si sporočila, ki so bila včasih bolj odraz političnega pritiska kot znanosti. Priporočila so pogosto delovala panično, nekonsistentno – in ne redko tudi propagandistično.

Na področju konoplje WHO prav tako zaostaja. Čeprav so bili v zadnjih letih narejeni določeni premiki, priporočila glede prepovedi konoplje še vedno temeljijo bolj na starih ideoloških predpostavkah kot na sodobnih znanstvenih spoznanjih.

Problem pa ni omejen le na globalno raven. Te usmeritve WHO pogosto nekritično prevzamejo tudi nacionalne institucije – kot je NIJZ. Namesto da bi zagovarjal javni interes in znanstveno integriteto, NIJZ pogosto preprosto sledi navodilom od zgoraj – naj bodo iz WHO, Evropske komisije ali domače politike – brez kritične presoje, brez vključevanja javnosti in brez občutka za lokalni kontekst.

Zato menim, da je za prihodnost nujna obnova zaupanja v institucije javnega zdravja – na mednarodni in nacionalni ravni. WHO mora ponovno postati neodvisna, znanstveno usmerjena organizacija, ki deluje transparentno in v službi ljudi, ne pa interesov donatorjev ali političnih centrov moči. In tudi NIJZ bi moral temu slediti – ne slepo, ampak odgovorno.

Pred dobrim letom dni smo imeli referendum o uporabi konoplje. Vlada je res pripravila zakon o gojenju in pridelovanju v medicinske namene, ki pa sproža številne kritike, da ne sledi ljudski volji. Ali kot strokovnjak na tem področju vidite v predlogu zakona kak korak naprej?

Poglejte, ta zakon se ni pisal za ljudi, ampak za peščico povezanih interesov. Vlada in koalicija (Svoboda, Levica) sta ga pripravili tako, da omogoča centralizirano upravljanje z zdravilno konopljo, kjer imajo glavno besedo državni regulatorji in kapitalsko močni igralci. Ljudje – bolniki, mali pridelovalci, civilna družba – pa ostajajo zunaj. Namesto odprtega in vključujočega modela smo dobili centraliziran sistem, kjer bodo vse niti v rokah peščice institucij – Ministrstva za zdravje, NIJZ in predvsem JAZMP.

Prav ta agencija, ki dolga leta ni naredila nič za razvoj racionalne, znanstveno utemeljene politike do konoplje, zdaj prevzema ključno regulatorno vlogo. To pomeni le eno: še več birokracije, še več zaprtosti in še več možnosti za podaljševanje prohibicionističnih stališč – le da bodo tokrat zapakirana kot »medicinska stroka«. Zakon morda prinaša majhen premik, a nikakor ne sledi jasni volji ljudi, izraženi tudi na referendumu. Osebna uporaba, domača pridelava in dostop do zdravilne rastline še vedno ostajajo v sivem območju ali pod pretirano kontrolo.

Če ne bomo jasno zahtevali sprememb, se bomo kmalu znašli v situaciji, kjer bodo bolniki brez dostopa, mali pridelovalci kriminalizirani, konopljina polja pa v rokah velikih igralcev. Potrebujemo zakon, ki bo konopljo postavil v službo ljudi – ne v službo institucij.

Kaj predlog zakona prinaša bolnikom, kaj tem, ki konopljo gojijo, kaj velikim mednarodnim podjetjem na tem področju?

Bolnikom ne prinaša skoraj nič novega – še vedno bodo morali skozi dolge postopke, da pridejo do terapij. Pridelovalcem zakon pravzaprav postavlja visoke ovire, saj zahteva licenciranje, laboratorije in nadzor, ki si ga mala kmetija težko privošči. Največ pridobijo velika podjetja, ki imajo kapital, da vstopijo na trg in diktirajo pogoje.

Zakon ne rešuje osnovnega problema – in to je, da bolniki danes nimajo dejanskega dostopa do zdravljenja s konopljo. Ni smernic, ni znanja, zdravniki ne predpisujejo terapij, lekarne jih ne izdajajo. Zakon sicer formalno odpira možnost zdravljenja, a brez izobraževanja zdravstvenega osebja, brez vključitve konoplje v klinične protokole in brez jasnih postopkov za predpisovanje bo ostal mrtva črka na papirju. Zato aktivisti in civilna družba predlagamo vključitev sistemskega izobraževanja zdravstvenih delavcev in protokolov.

Če država odpre vrata zdravljenju s konopljo, mora omogočiti, da ljudje skozi ta vrata tudi stopijo. Zato je tudi samozdravljenje z nadzorovanim gojenjem rastlin ključnega pomena za tiste, ki si konoplje ne morejo privoščiti ali jim je zdravnik noče predpisati. To ni eksces, temveč ustavna pravica do zdravljenja.

Če želimo, da konoplja kot zdravilna rastlina služi ljudem, moramo zakon napisati tako, da bo dostopna bolnikom, gojenje pa omogočeno tudi manjšim proizvajalcem – ne pa le korporacijam.

Kako bi izboljšali zakon o konoplji v zdravstvene namene?

Aktivisti in civilna združenja so že naredili odlično delo. Dali so konkretne dopolnitve, ki lahko zakon o zdravilni konoplji spravijo iz teorije v prakso. Govorimo o zelo logičnih, strokovno utemeljenih predlogih: da se zdravilna konoplja vključi v zdravstveni sistem kot vsako drugo zdravilo, da se usposobijo zdravniki, da se omogoči zdravljenje tudi v bolnišnicah in domovih za ostarele.

Danes zdravniki konoplje ne predpisujejo, ker nimajo znanja, protokolov ali podpore. Tudi pacienti ostajajo brez zdravljenja, to je absurd. Poleg tega predlagamo, da se omogoči nadzorovano gojenje za bolnike, torej socialno pravična rešitev, ki že obstaja v državah, kot je Nemčija ali Luksemburg. In še ena zelo pomembna stvar: pravica do pritožbe. Danes, če te zdravnik zavrne, nimaš kam. Z dopolnitvami pa bi dobil pravno sredstvo. To je demokratično, pravično in človeka vredno.

Javno zdravje ni orodje politike, ampak mora služiti ljudem. Epidemija je razgalila, kako hitro lahko institucije, ki naj bi bile strokovne, podležejo pritiskom, prikrivajo resnico in kaznujejo tiste, ki opozarjajo. Čas je, da se iz tega nekaj naučimo – in da zahtevamo institucije, ki bodo gradile na znanju, integriteti in etiki.

• Preberite si še: Dr. Robert Cvetek: "Bolj kot neznanje je nevarna iluzija znanja."

Lahko nov zakon o osebni rabi popravi napake zakona o medicinski rabi konoplje?

Hm ... To bi bilo podobno, kot če bi poskušali popraviti luknjast dežnik tako, da kupimo sončna očala. Resda bo morda kdaj prav prišlo ob vremenu, a če že zdaj dežuje, bomo pač mokri – in še naprej slabo zaščiteni. Z drugimi besedami: ne, ne moremo popravljati zlomljenega ogrodja zakona s tem, da mu poleg postavimo še drug šotor – zlasti če je tudi ta postavljen na mehkih tleh, netransparentno, z obilo strokovnih in pravnih lukenj ter z očitnim interesnim ozadjem. Tudi večji del stroke je to jasno povedal.

Predlog zakona ne rešuje ključnih težav, ampak jih s slabo terminologijo, zmedeno ureditvijo in celo z odpiranjem novih vrat za kriminalizacijo bolnikov in kmetov še dodatno poglablja. Kot da bi pri zdravljenju zlomljene noge predpisali kolonoskopijo – ker »nekaj pa že bo pomagalo«. In če bi ta zakonski zmazek slučajno bil sprejet, bomo živeli v državi, kjer si lahko za čaj iz industrijske konoplje – kupljen z računom – doma zaslužiš obisk policije. In potem naj verjamemo, da nas bo novi zakon »zdravil«? Raje ne.

Ob tem pa še nekaj pomembnega za konec: ne gre enačiti samozdravljenja bolnikov z osebno rabo odraslih. Bolniki konopljo pogosto uporabljajo za obvladovanje simptomov, lajšanje bolečin ali izboljšanje kakovosti življenja, ko jim uradna medicina ne ponudi rešitve. To ni stvar rekreacije, temveč stiske in potrebe. Zato mora biti njihov položaj obravnavan ločeno, sočutno in sistemsko – ne pa pometen pod preprogo splošne ureditve osebne rabe, kjer lahko hitro postanejo kolateralna škoda neustrezne zakonodaje.

Moralna panika glede konoplje ima dolgo zgodovino. Njen glavni pobudnik je bil Harry Anslinger, direktor ameriškega urada za narkotike, ki je bil najbolj zaslužen za kriminalizacijo konoplje. Kakšni argumenti so bili na mizi v njegovem času? 

Moralna panika glede konoplje ima dolgo brado – in nosi Anslingerjevo kapo. Harry Anslinger, prvi direktor ameriškega urada za narkotike, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja sproduciral pravo kampanjo strahu, laži in rasizma, ki je konopljo iz zdravilne rastline čez noč spremenila v "morilsko zver". Njegova strategija: šok, senzacija, predsodki in prepoved. Trdil je, da konoplja povzroča nore izpade, nasilje, posilstva belih žensk in da jo kadijo predvsem “temnopolti, Mehičani in džez glasbeniki”.

Z drugimi besedami – propaganda v slogu rumenega tiska, podprta z institucionalnim rasizmom. Ena njegovih slavnejših izjav je, da je marihuana najbolj nasilna droga v zgodovini človeštva. A realnost je bila – in ostaja – da si po konoplji največkrat želiš le nekaj sladkega, mehko blazino in dobro glasbo. Anslinger je režiral tudi kultni film Reefer Madness, ki ga danes gledamo bolj kot komedijo kot opozorilo. V njem mladi zaradi enega dima konoplje pristanejo v umobolnici ali skočijo skozi okno. Ko so ga opozorili, da znanstveni podatki ne potrjujejo njegovih trditev, je odgovoril, da dokazi niso pomembni – pomemben je učinek na javnost. In tako je začel najdaljšo vojno z realnostjo v zgodovini javnega zdravja.

Njegove izmišljotine so kmalu prevzeli ameriški mediji – in sčasoma evropske države. Konoplja je padla v nemilost, čeprav ni bilo znanstvene osnove za prepoved. In kar je najhuje – stroka se te zgodovinske laži še danes ni popolnoma otresla. Namesto da bi jo postavili na polico kot zdravilo ali industrijsko rastlino, je pristala na črnem seznamu prepovedanih drog Združenih narodov.

In v imenu tega zgrešenega reda smo desetletja in ponekod še vedno zapirali ljudi, onemogočamo raziskave, prepovedujemo bolnikom dostop do zdravljenja in preprečujemo kmetom, da bi jo legalno gojili. Birokracija ima interese, da se stvari ne premaknejo nikamor. Če se prepoved konoplje konča – zmanjka sovražnika. In brez sovražnika ni več industrije strahu. Anslingerjevo dediščino danes po vsem svetu popravljamo številni raziskovalci, aktivisti in bolniki – centimeter za centimetrom.

A škoda, ki jo je naredil, ostaja: v zakonih, predsodkih in v zmotah, ki jih še danes slišimo iz ust “strokovnjakov” v zdravstvenih vrstah. In ko danes poslušam birokrate razlagati, kako nevarna je konoplja, imam občutek, da berejo iz istega zaprašenega scenarija iz leta 1937 – le da je naslov zdaj “copy-paste prohibicije”.

In kaj je kriminalizacija pomenila za bolnike ter kaj za znanstveno raziskovanje konoplje, ki je za več desetletij zastalo?

Vprašanje, kaj je kriminalizacija pomenila za bolnike in za znanstveno raziskovanje konoplje, je v bistvu vprašanje, koliko škode lahko naredi ena politično motivirana neumnost, če ji pustiš, da se razraste čez desetletja. Ko se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA začela prohibicija konoplje – z gospodom Anslingerjem in njegovimi izmišljotinami o »ubijalski marihuani«, ki naj bi spreminjala ljudi v nasilne psihopate – je bilo vse, kar je bilo povezano s konopljo, preprosto izbrisano iz uradne znanosti.

Medicinska uporaba, ki je bila do takrat precej razširjena (konoplja je bila nekoč tudi v ameriški farmakopeji), je čez noč postala tabu. In ne samo to – kriminalizacija je pomenila, da si bil kot zdravnik že s tem, ko si o konoplji kaj resnega raziskoval ali jo priporočal bolnikom, na tankem ledu. V najboljšem primeru si izgubil financiranje, v slabšem – licenco.

Za bolnike je to pomenilo desetletja tišine, stigma, strahu – in trpljenja. Konoplja je lahko pomagala pri bolečinah, epilepsiji, raku, multipli sklerozi, anksioznosti ..., a je uradna medicina molčala. In tukaj se je zgodil paradoks: zdravnike so glede znanja o konoplji prehiteli bolniki in aktivisti.

Ti so začeli sami raziskovati, eksperimentirati, povezovati izkušnje, zbirati študije, prevajati tujo literaturo – in danes pogosto vedo več o realni uporabi konoplje kot večina slovenskih zdravnikov, ki še vedno dvomijo, ali CBD »mogoče malo zadene«.

Seveda ni čisto vsa znanost stala – daleč od tega. V 90. letih je bil odkrit endokanabinoidni sistem, ki je ena ključnih regulacijskih mrež v človeškem telesu – vpliva na bolečino, spanje, imunski sistem, tek, razpoloženje, vnetje ... Poleg tega so raziskovalci izolirali več kot sto različnih kanabinoidov, vsak z različnim delovanjem in potencialom. V tujini danes potekajo sofisticirane raziskave o uporabi kanabinoidov pri Parkinsonovi bolezni, PTSD, raku, Alzheimerjevi bolezni in še bi lahko naštevali.

In zdaj si predstavljajte: vse to – v medicinskih šolah skorajda ne obstaja. Endokanabinoidnega sistema se na slovenskih fakultetah skoraj ne omenja, o terapevtski uporabi kanabinoidov pa večina zdravnikov sliši šele, ko jih pacienti sami vprašajo o tem v ordinaciji.

Kriminalizacija je torej za bolnike pomenila ignoranco, stigmo in počasnejši dostop do varnega zdravljenja. Za medicino pa – popoln intelektualni kolaps na enem izmed najbolj perspektivnih področij sodobne farmakologije. Danes imamo priložnost to popraviti – a ne z zakonskimi flikami in birokratskimi »kompromisi«, ampak z jasno, znanstveno utemeljeno reformo.

Prej sva se pogovarjala o tem, da so vaši dnevi preprosti, a ravno zato bogati.

Začnem na terasi z razgibavanjem. Nato zalijem vrt: solato, rukolo, radič, paradižnik, jajčevce, kumare in čilije, ki že grozijo s svojimi rdečimi rožički (smeh). Sledi dolga kava in čas za branje in pisanje.

Spremljam več kot petdeset domačih in tujih virov s področja javnega zdravja, odgovarjam sodelavcem na e-pošto, pregledujem članke, pripravljam predloge in pripombe. To je moja vsakodnevna mentalna telovadba. Pišem kritično, naravnost – predvsem o tem, kako javnozdravstvena stroka pri nas pogosto klecne tam, kjer bi morala stati pokončno.

Dopoldne prehitro mine med branjem in pisanjem, popoldne pa delam na posesti – te dni predvsem kosim travo, ki raste hitreje kot politične obljube (smeh). In ko me preplavi jeza ali nemoč – zaradi krivic, ki jih zaznavam, zaradi sprenevedanja današnje javnozdravstvene stroke in politikov in njihove brezbrižnosti do ljudi – obujem superge in grem … Grem teč. To počnem že od srednje šole – za telo in za glavo. Včasih sem bil pravi maratonec, danes pa tečem bolj zvesto kot hitro.

Ali ima tek lahko podobne učinke kot droge?

Marsikateri tekač bi bil kar pošteno užaljen, če bi nekdo trud, disciplino in ure znoja, vložene v tek, primerjal z drogiranjem. Tek ni instant bližnjica – je proces, pot, pogosto tudi napor. A prav zato tudi prinese izjemne občutke – tisti slavni »runner’s high«, ko telo preplavita evforija, lahkotnost in nenavadna jasnost duha. Dolgo smo menili, da so za ta občutek zaslužni predvsem endorfini – naši notranji opiati.

A danes vemo, da je zgodba bolj kompleksna. Pomembno vlogo imajo tudi endokanabinoidi – molekule, ki jih telo samo proizvaja in so po strukturi podobne sestavinam konoplje. Prav ti naj bi bistveno prispevali k občutkom umirjenosti, blaženosti in zmanjšani občutljivosti za bolečino po daljšem naporu. Torej: občutki so lahko podobni, a primerjava s substanco, ki jo zaužijemo od zunaj, vseeno ne zdrži – če ne drugega, ker si je »runner’s high« treba preteči, ne vzeti.

Zanimivo pa je, da se povezava med športom in konopljo danes poglablja še v drugo smer. CBD, ena od nepsihoaktivnih učinkovin v konoplji, postaja čedalje bolj priljubljen med športniki. Zakaj? Ker pomaga pri hitrejši regeneraciji mišic, zmanjševanju vnetij, boljšem spancu in lajšanju bolečin po naporu. Na voljo je v obliki kapljic, mazil, krem in celo športnih napitkov. To je prihodnost – a žal jo pri nas duši birokratska megla.

Regulacija konoplje je pri nas vse bolj zblojena, ker ni podprta z znanstvenimi dokazi, ampak politiko – ima pa ogromno komplikacij, nobene koristi, celo škodoželjnost. Če bomo še naprej vztrajali pri tem, da zdravilno rastlino obravnavamo kot nevarnost, potem ne bomo zadrževali le napredka – zavirali bomo tudi zdravje.

Kaj vam danes pomeni tek pri vaših letih?

Pišem, da ne obupam. In tečem, da ohranim ravnotežje, da ohranim notranji mir. Tečem običajno pozno popoldne. Ne več na čas – tečem s hvaležnostjo, da sploh še lahko. Po sedemdesetem letu tek ni več dokazovanje, ampak poslušanje telesa. Danes zame tek pomeni stik z naravo, dihom in notranjim mirom.

Telo starejšega tekača je drugačno – občutljivo, počasneje okreva. Zato je regeneracija ključna: ogrevanje, raztezanje, počitek, dobra hrana. Letos se pripravljam na Ljubljanski maraton – 'le' 21 kilometrov, a zame danes večji izziv kot 42 včasih.

Spomnim se teka iz časa covida – s Toškega Čela sem pritekel do vasi Topol pri Medvodah. To je druga občina. Sredi gozda me je pričakala tabla: »Prepovedano – občinska meja«. Moral sem se obrniti. Sredi najlepše narave! Zaradi slaboumnega odloka o prehajanju med občinami. In še dobro, da nisem upošteval še enega od njih – o nošenju maske med tekom. Poskusite teči s pokritimi usti in nosom – to je za starejšega tekača bližje zdravstvenemu tveganju kot zaščiti.

Tisti trenutek je postalo jasno, kako odmaknjeni od življenja so bili številni ukrepi – sprejeti z blagoslovom NIJZ. Zdrav razum je bil takrat očitno v karanteni. Danes tečem tudi zato – ker mi gibanje daje svobodo, ki je včasih ni imela niti narava sama.

Spraševal: Bor Jezernik

https://sensa.metropolitan.si/za-navdih/uros-lipuscek-cepiva-revija-napovednik/

Poglejte si tudi: