Eckhart Tolle: Vse, kar imamo, je sedanji trenutek

Eckhart Tolle je duhovni vodja in pisec knjig Živeti v sedanjem trenutku in Nova zemlja, ki sta bili prodani v večmilijonski nakladi. Pri nas sta izšli pri založbi Ganeš.

Eckhart Tolle: Vse, kar imamo, je sedanji trenutek (foto: Profimedia) Profimedia
19. 8. 2016

Eckhart Tolle je svojo mladost preživel nekonvencionalno, zunaj institucij, ki so navadno socializacijske kovnice posameznika pri integraciji v družbo. Ob vstopu v odraslo življenje se je z veliko intelektualno radovednostjo odpravil na univerzo in študiral svetovne religije, filozofijo Tao Te Chinga, spoznaval učenje Maharšija, Krišnamurtija, črpal je iz hindujskih in budističnih zapisov, Stare in Nove zaveze, stare grške filozofije, pesništva, bral je Rumija, Hafiza, preučeval mistične prakse – Meisterja Eckharta, Jungovsko psihoanalizo, literaturo; študiral je kabalo, sufizem, islam. Vendar kot sam pravi, mu vse to znanje ni dalo tistega, kar je iskal. Šele višje stanje zavesti, ki ga je doživel, in sicer je bil prvi korak kognitivno spoznanje, da ima lahko v sebi opazovalca, ki opazuje njegove misli in čustva, in zatem doživetje notranjega stika z globokim mirom, je bila tista pot, ki mu je prinesla notranje zadovoljstvo in so se začeli ljudje obračati nanj. Danes imajo njegove knjige milijonske naklade, prevedene so v svetovne jezike. Na srečanjih pred občinstvom je nastopil skupaj z dalajlamo.

Eckhartovo tesnobno otroštvo, svobodna najstniška leta ter nova kulturna izkušnja

Eckhart Tolle je prvih 13 let življenja preživel v Nemčiji, oče je bil novinar, mama gospodinja. Vendar se starša nista razumela. Ločila sta se, ko je imel Eckhart 12 let. Oče je zapustil konvencionalno življenje in odšel živet v Španijo. Eckhart je bil zelo nesrečen v šoli in jo je vztrajno zavračal, čeprav je bil sicer zelo ubogljiv otrok. Starša sta se potem odločila, da bo Eckhart odšel živet k očetu v Španijo. Oče je tam živel precej nekonvencionalno, nekaj let je živel od prihrankov. Eckhart je v Španiji živel od svojega 13. do 19. leta, zato je španščina njegov drugi jezik. V Španiji ni hodil v šole, s čimer se je strinjal tudi njegov oče. Doma je študiral literaturo, astronomijo in jezike. Eckhart Tolle pravi, da je izkušnja druge kulture pozitivno vplivala na njegov osebni razvoj, saj bi sicer kod kulture, v kateri je najprej živel, neopazno prešel v njegove kulturne vzorce. Ker pa se je pri 13 letih preselil v drugo kulturo, je lahko tovrstne vplive lažje ozavestil in se ni toliko identificiral. Z 19 leti je odšel v Anglijo, kjer so mu ponudili službo in tako je dve leti poučeval nemščino in španščino.

Iskanje sebe

Občasno je trpel obdobja depresije in stanja povečane tesnobnosti. Iskal je odgovore na vprašanja o življenju in smrti, in sicer na intelektualen način pri filozofih, ki jih je prebiral v velikih količinah. Začel je obiskovati pouk, da bi se vpisal na univerzo. To mu je tudi uspelo in na londonski univerzi je vpisal jezike in literaturo. Iskal in absorbiral je vse več knjig in znanja. Postopoma pa je ugotovil, da mu tudi učenje na univerzi ne daje odgovora v življenjski dilemi. Za nekega profesorja, ki je bil še posebej načitan in izobražen, in ga je zelo cenil, so mu nekega dne povedali, da je naredil samomor. Eckhart je bil šokiran in njegova depresija se je povečala. Na izpitih se je zelo dobro izkazal, saj je veliko študiral, ker ga je gnala tesnobnost; diplomiral je, nato pa je naslednje leto preživel še bolj nesrečen in depresiven.

Prebujenje, najprej kognitivno ...

Ko je imel 29 let, se je neke noči zbudi v globoki depresiji in stanju tesnobnosti, kar se mu je sicer pogosto dogajalo. Tiste noči ga je prevzela misel, da ne more več prenašati samega sebe. Nato se je zavedel in pogledal to svojo misel: ne morem več živeti s sabo, torej sva dva, jaz in ta, ki ne more več. Pozneje je ugotovil, da se mu je zgodil koan; ustavil je svoje misli in uvidel, da ne obstaja odgovor na intelektualni ravni; vprašanje je sprožilo nekaj v njegovi notranjosti, nekaj, kar se ni identificiralo z njim, zavestnost, ločena od pogojne zavestnosti vsakdana, ki se je pogreznila v vrtinec in izginila; ničemur se ni upirala, izginila je v nič.

... in duhovno prebujenje

Naslednje jutro se je zbudil, odprl je oči in bilo je, kot da vse okoli sebe vidi prvič, novo in sveže. Odšel je na sprehod in povsod je bilo mirno, napolnjeno z življenjem in mirom. Ta notranji mir v ozadju vseh novih izkušenj ga ni nikoli več zapustil. Zatem je preučeval budizem, krščanstvo in druga duhovna učenja. Ugotovil je, da vsaka kultura doda svoje več stoletij stare interpretacije, nekatere so tudi napačne interpretacije. Vse to mu je pomagalo razumeti, kaj se mu je zgodilo; kot piše v Novi zavezi: mir bo prekril vse razumevanje. Leta pozneje so mu učitelji zena pomagali razumeti, da zen ni razmišljanje. Tolle je spoznal, da se njegovo razmišljanje zreduciralo, zato je nastala takšna tišina; ni bilo več kompulzivnega razmišljanja, miselnega hrupa.

Bistvo našega bitja je v popolnem miru

V njegovi notranjosti je bil čudovit mir, ki je bil tam že prej, vendar so ga prekrivale tesnobnost in temne misli. Ljudje že imamo v sebi ta notranji mir, ki je v našem bistvu, torej ni treba ničesar pridobiti ali še kaj dodajati kot npr. znanje, bogastvo. Duhovni iskalci, ki iščejo v prihodnosti, so zgrešili svoje bistvo, svojo notranjo bit. V vsakem človeku je enak mehanizem. Duhovno učenje poudarja, da je v nas nekaj globljega od zgolj osebne zgodovine; to lahko prepoznamo, ko naredimo prostor v sebi za sedanji trenutek in se naravnamo na življenje v tem trenutku, ki za večino ljudi ni dosegljiv, ker jih preplavljajo misli, s katerimi se identificirajo. Občutenje lastne biti enačijo s preteklimi spomini in izkušnjami in stvarmi, s katerimi se njihov um identificira.

Življenje v umu kot koncept v prihodnosti, sedanjost je le ovira

Ljudje živimo v konceptu prihodnosti, ki jo imamo za pomembnejšo. Ne razpoznamo, da prihodnost ne obstaja, da življenje obstaja zgolj v tem trenutku. Ljudje živimo, kot da je sedanjost naša največja ovira, zato je naše življenje težko in naporno.

Zmožnost človeškega uma, da misli, da tvori koncepte, je omogočila človeški rasi, da je postala najmočnejša na planetu. V Genezi je na začetku mitološka zgodba o jabolku spoznanja; jabolko je omogočilo razlikovanje med slabim in dobrim, zmožnost razmišljanja, analiziranja, iskanja novih možnosti. V večtisočletni zgodovini pa je um izgubil povezanost, svojo živost, globljo inteligenco; razmišljujoči um je izgubil globljo povezanost z življenjem. Evolucijska faza uma, ki je nastopila, je posesivnost uma, kompulzivno mišljenje, ki pomeni konec evolucijske faze. Kajti, kot pravi Tolle, ustvarili smo kaos, pekel iz potencialnega raja.

Človeštvo potrebuje transcendenco uma

Človeštvo potrebuje transcendenco uma, da gre onstran kompulzivnega mišljenja in pridobi globlje zavedanje. Zdaj smo v fazi transformacije zavesti in prvič v človeški zgodovini je transformacija zavesti nujnost.

Tolle govori o človekovem Bitju in njegovi sposobnosti delovanja. Nekateri ljudje potrebujejo poglabljanje v svoje Bitje in v tem obdobju izgubijo sposobnost za delovanje, kot se je pripetilo njemu po usodni noči razsvetljenja. Potreboval je dve leti, ko ni delal skoraj nič. V tistem obdobju je lahko občutil vseobsegajoči notranji mir. Izgubil je interes za prihodnost, ni imel nobenih ambicij. Razmerje med Bitjem in zmožnostjo delovanja ni bilo uravnoteženo. Vendar, kot pravi Tolle, je dandanes preveč ljudi obsedenih zgolj z delovanjem in premalo z Bitjem, in torej morajo obstajati tisti drugi, ki delajo na Bitju, da bi se v kolektivni zavesti vzpostavilo ravnovesje. Postopoma je ponovno postal dejaven. Ko se vzpostavi ravnotežje, je človek sposoben za delovanje, vendar z globljim zavedanjem svojega Bitja.

Posameznikova glavna odgovornost in trpljenje

Tolle pravi, da je naša glavna odgovornost naše stanje zavesti, kajti to določa, kakšna so naša dejanja in kakšen svet ustvarjamo okoli sebe. Ali spodbujamo konflikt, onesnažujemo z mislimi, negativnimi emocijami, ki izhajajo iz našega ega, in ne iz globin Bitja, in tako širimo bolezen v svetu. Sprememba sveta je odgovornost vsakega posameznika, da povzdigne svoje stanje zavesti, torej da ozavesti sedanji trenutek. Odgovornost lahko prevzame le tisti, ki je tega sposoben. Seveda pa tisti, ki ne zmore biti prisoten v trenutku in prevzeti odgovornosti, ne more ubežati trpljenju.

Življenje je brezčasno in neuničljivo

Tolle globoko v sebi ve, da je življenje brezčasno in neuničljivo, kajti življenje je onstran pojavnosti oblik. Ta dimenzija je prisotna v vsakem človeškem bitju. Smrt ni nasprotje življenja, temveč je nasprotje rojstva.

Tolle kot učitelj

Sprva so posamezniki prihajali k Tolleju po nasvet, zanimali so se za to, kar je govoril, zatem so začele prihajati skupine ljudi. Ko so prišli nekajkrat, so doživeli notranjo spremembo. Tolle je postal učitelj po nekakšni organski poti, ne da bi se za to zavestno odločil. Nekaj let je vodil manjše skupine. Njihove izkušnje, vprašanja, svoje ter njihove vpoglede si je po srečanjih zapisoval. Po nekaj letih je nekaj teh pričevanj objavil v svoji knjigi Zdaj!: resnično tvoj je samo ta trenutek; v procesu pisanja pa se mu je tudi porodilo novo učenje. Na srečanjih z ljudmi je občutil globljo prisotnost, občutil je globino Bitja. Ta stik omogoča tudi zdravilne energije, kot so jih občutili številni njegovi učenci.

Sprememba načina življenja – javno : zasebno

Odkar je Eckhart Tolle napisal prvo knjigo, se je njegovo življenje spremenilo, saj ne more več živeti v svoji zasebnosti, postal je javna oseba; vabijo ga na predavanja, ustanovil je svojo založbo in spletno stran s televizijo Eckhart Tolle. Predava in vodi delavnice v angleščini, nemščini in španščini. Javno je tudi povedal, da ne namerava imeti komercialne strukture ali svojega centra, kot je ašram, ker verjame, da se človek lahko razvije organsko, torej se v svojih vsakodnevnih opravilih trudi za ozaveščanje sedanjega trenutka in svoje globlje resnice.

Besedilo: Irena Levičar (za revijo Jana)