Edith Eva Eger je ameriška psihologinja češkoslovaškega rodu, preživela holokavst in specialistka za zdravljenje posttravmatske stresne motnje. Danes je stara 97 let.
Avtorica intervjuja je Maria Zhartovska.
Pri šestnajstih so jo skupaj s starši in starejšo sestro Magdo poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je ostala osem mesecev. Sestra je preživela, starše pa so ubili v plinski celici. Maja 1945 so v taborišče vstopili ameriški vojaki. Egerjeva je ležala v kupu trupel. Rešil jo je vojak, ki je opazil rahlo premikanje njene tanke roke. Dekle je tehtalo 32 kilogramov in imelo zlomljeno hrbtenico.
Po osvoboditvi je odšla v ameriško poljsko bolnišnico, kjer je spoznala svojega bodočega moža Alberta Egerja. Leta 1949 sta se nameravala iz Madžarske preseliti v Izrael, a sta zaradi groženj komunistov emigrirala v Združene države. Pri 42 letih je Edith diplomirala iz psihologije, pri 51 pa začela s prakso. Leta 2017 je 90-letna Eger, navdušena nad delom Viktorja Frankla, ki je prav tako preživel taborišče, napisala svojo prvo avtobiografsko knjigo Izbira.
Knjiga je postala mednarodna uspešnica po izboru New York Timesa, pohvalil jo je tudi Bill Gates, slavna voditeljica Oprah Winfrey pa jo je intervjuvala. Leta 2020 je izdala še knjigo Darilo – 14 lekcij, ki vam bodo rešile življenje. Desetletja je delala z vojaki iz Afganistana, Iraka in Vietnama ter z žrtvami spolnega nasilja. Trenutno pozorno spremlja vojno v Ukrajini. Novinarka Masha Zhartovska iz medija Babel je pred leti prebrala njeno prvo knjigo in leta 2022 opravila ekskluzivni intervju z gospo Eger.
Preberite si še:
Kakšno je vaše mnenje o vojni v Ukrajini? Kako ljudem pomagati pri spoprijemanju s posledicami sovražnosti?
Zdaj je čas za prakso prijaznosti, da naredimo, kar je človeško mogoče. Tako sem jaz gledala na Auschwitz – kot na priložnost, da v sebi najdem voljo za preživetje. Nikoli, nikoli ne pomislite na predajo – ker zmorete. Morda vam situacija ni všeč, a je začasna. Vse je začasno – tudi življenje.
Ko bom umirala, bom srečna. Nikoli nisem razmišljala o tem, kaj mi lahko svet da, temveč kaj lahko jaz storim, da sem dober človek. Ko so me osvobodili, sem začutila, da me nekdo močno drži za roko.
Zapomnite si: okoliščine so kot učilnica – učite se in postajate močnejši.
Kako ravnati s strahom in negotovostjo glede prihodnosti?
Tesnobo lahko spremenite v radovednost. Spoznajte življenje od znotraj navzven. Ne čakajte, da vas nekdo osvobodi – sami se osvobodite. Da, ste omejeni, a ste človek. Sprejmite, da lahko naredite to, kar zmorete, v okviru svojih omejenih možnosti.
Kako ste ohranili upanje v taborišču?
Moj fant mi je pred deportacijo rekel, da imam lepe oči in roke. In to sem si ves čas ponavljala. Prosila sem ljudi, naj mi povedo kaj o mojih očeh in rokah. Govorila sem si: »Če preživim danes, bom jutri svobodna.« Življenje je le dan za dnem.
Edina stvar, ki jo lahko nadzirate, so vaša pričakovanja. Odpovejte se perfekcionizmu – vodi v odlašanje. Ne mislite na jutri. Pomislite: Kaj lahko naredim v tem trenutku? Ne recite: »Zakaj nisem naredila tega?« Ne ujemite se v tak umski okvir. Pravi okvir je: »Da, sem, da, zmorem, da, bom.«
Žalovanje je prav tako pomembno, vendar se nato ponovno sestavite – in postanete celostni. Takrat nastopi upanje.
Kako izkazati sočutje ljudem, ki so doživeli travmo, tudi če je sami nismo?
Naredite to, kar delam jaz z otroki pri večerji. Preden kaj rečem, se vprašam: Je pomembno? Je nujno? In – ali je prijazno? Ne sprašujte: »Kako si?«, to je neumno vprašanje. Raje recite: »Vesela sem, da te vidim. Pogrešala sem te.« Postavljajte trditve, ne vprašanj. Vprašanja zvenijo kot zasliševanje.
Kaj pa, če želim vedeti, kako je moj ranjeni prijatelj?
Vprašajte se: »Kaj bom naredil z odgovorom?« Če ne veste, kam pelje vaše vprašanje, raje povejte kaj spodbudnega. Ni pomembno, kaj natančno rečete – samo da zveni čustveno. Oni vas bodo popravili. Če rečete: »Zdiš se mi prestrašen,« in oseba odgovori: »Da, zelo me je strah,« nato lahko rečete: »Tudi jaz bi sedaj kričala – želiš kričati skupaj?« Izrazite čustva – kar pride ven iz telesa, vas ne bo nikoli naredilo bolne.
Kako lahko civilisti pomagamo vojakom?
Spomnim se dveh vietnamskih veteranov na invalidskem vozičku. Eden je preklinjal boga in vlado: »Zakaj jaz?« Drugi je imel enako diagnozo, a drugačen odziv: »Veš, sedaj sem lahko bližje očem svojih otrok. Iz vozička bolje vidim rože.«
Je prav, da vojaki slišijo, da je v redu biti jezen?
Da. Jezo lahko priznamo. Ne uporabljajte pa besede »premagati«. Ne vem, kaj pomeni. Nikoli ne pozabim, kaj se je zgodilo. A sem se s tem sprijaznila. Auschwitz ni več moj dom. To je bil izziv, v katerem sem se naučila, kako preživeti – ne pa biti žrtev.
Kako ohraniti stik v ločenih družinah?
Čas je za novo razporeditev. Edini, ki ga imate za vse življenje, ste vi sami. Poskrbite zase, ljubite se. Postanite dober starš sami sebi.
Največji strah je običajno za otroke – kako se z njim spoprijeti?
Krivda je v preteklosti, skrb v prihodnosti. Skrbimo za stvari, ki se morda nikoli ne zgodijo. Zapišite si svoje strahove – od najmanj do najbolj strašnih – in jih preverite. Strahu ste se naučili. Vrnete ga lahko tistemu, ki vam ga je dal.
Kako zmanjšati stres pri otrocih v vojni?
Otroci delajo to, kar vidijo – ne kar jim rečemo. Da, lahko nas je strah – a gremo skozi to. Lahko kričimo, se jezimo – otroci to vidijo. To je v redu. Ni odpuščanja brez besa. Lahko se jezimo tudi na boga. Dovoljeno nam je iti skozi bolečino. Ukrajinske družine niso bile pripravljene na to... A nikoli ne izgubite upanja – ostanite povezani s srcem in dušo.
Vir: babel.ua
