"Prihodnost bosta pisali dve roki: roka upanja in roka strahu." Katera bo močnejša?

Anton Komat, naravovarstvenik, publicist in avtor razmišlja o družbi, v kateri denar postaja pomembnejši od življenja, skupne vrednote pa razpadajo. Besedilo je bilo prvotno objavljeno v tiskani Sensi, zaradi njegove aktualnosti pa ga ponovno izpostavljamo v rubriki Izbrano.

Ekonomska logika je neizprosna, denarna naložba je danes postala “samorastoča surovina”, katere količina se množi sama od sebe. Homo oeconomicus se le prezirljivo nasmehne, češ: “Zakaj neki naj obzirno ravnam z naravo? Mene zanima samo denar. Briga me, če me bodo potomci preklinjali. To bo njihov problem, mene takrat že dolgo ne bo na tem svetu.”

Tako je to v današnjih dneh, ko trčita ekonomija in ekologija. Prva je vsemogočna, druga nemočno stoka, kriči in grozi s koncem sveta, človeškega namreč.

Prva malikuje visoko produktivnost in rast BDP, druga prisega na sonaravni oziroma trajnostni razvoj. Konflikt je neizbežen, čeprav je ekologija etimološko veda, ki uči o domu, ekonomija pa stroka, ki govori o gospodarjenju v tem domu. Stanje je shizofreno.

Nastala je nepotrebna polarizacija, ki je izjemno nevarna.

Stanje ali/ali namreč ne dopušča tretje poti. S tako polarizacijo je storjena velika škoda naravi in človeku. Naravovarstveniki so etiketirani kot utopisti, levičarji, marksisti in celo nacisti, kot fundamentalisti in ekoteroristi, skratka, kot psihopati, ki zavirajo vsakršno modernizacijo in napredek. Na drugi strani je celotna politika kolabirala v ekonomsko politiko.

Politični sistem deluje po vse bolj konfuznem vzorcu. Ni moralnih in vrednostno-etičnih načel, vse je naprodaj, prek vseh vrednostnih prioritet kotirata le moč in denar. V takem stanju je korupcija neizbežna, volitve pa postajajo vse bolj bizarno lepotno tek­movanje in resničnostni šov, v katerem zmagujejo tisti, ki znajo bolj manipulirati s ciljno publiko.

Imeti” pomeni vse, “biti” pa je zasebna stvar posameznika.

Ta pa je brezidejna, demoralizirana in vse bolj anomična. Anomija – stanje brez vrednot, ko je vse naprodaj – narašča. Anomija – stanje, v katerem si ljudje vrednot ne delijo, ker jih enostavno ni. Ponotranjeni anomija in dekadenca se kompenzirata s porabniškim hedonizmom, ki je postal sam sebi namen. Porabništvo zaradi porabništva.

Nenehno poteka pranje možganov kot vzgoja za porabništvo in hedonizem.

Mladim že v ranem otroštvu operejo možgane z reklamnimi oglasi. “Imeti” pomeni vse, “biti” pa je zasebna stvar posameznika. Pritisk dominantne družbene zavesti je strahoten in temelji na fantazmi sebičnega hedonizma. Ta sebičnost pa v resnici ni navaden egoizem, marveč je tiste vrste egocentričnost, ki sploh ne prepoznava kakršnih koli odnosov med ljudmi. Zato ni zmožna človeških odnosov.

Toda brez hierarhije vrednot družba ne more dolgo obstajati, poruši se namreč simbolni red, z njim pa umre kultura. Padli smo v stanje, v katerem prevladujoči simbolni red ni več zmožen razložiti, kaj se dogaja.

Sodobni človek je postavljen pred kaotični vrtinec dejstev, obenem pa nima več pojmovnih orodij, s katerimi bi ga zapopadel. Nemočen in prestrašen strmi v brezno, ki se odpira pred njim.

Družba je razpadla v prah posameznikov in se atomizirala v socialno izolirane individuume. Zaradi tega socialna entropija geometrično narašča. Imunski sistemi družbe (pravni sistem in podsistemi od policije in tožilstva) ne delujejo več.

Vsi nekaj čakajo, medtem pa živijo od danes do jutri.

Vsi nekaj čakajo, medtem pa živijo od danes do jutri. V tem ne-dogajanju se vse bolj krepi zlo. Naslednji krog navzdol obrnjene spirale regresije vodi od pesimizma naravnost k fatalizmu. Tako naravnana družbena regresija je pretresljivo podobna času razpada rimskega imperija. Vedeti moramo, da zgodovina ni nepretrgan proces, temveč gibanje v obliki spirale, kjer razvoj zamenjujejo nasprotni, predvsem negativni regresivni procesi.

Toda pomembnejša kot napredek je kulturna identiteta. Danes nas spomin in želje opozarjajo, da živimo obdani z izgubljenimi svetovi, z zgodovinami, ki so izginile. Ti svetovi in te zgodovine so naša odgovornost: ustvarili so jih moški in ženske. Če jih bomo pozabili, bomo sami sebe obsodili na pozabo.

Priče preteklosti smo, da bi lahko bili priče prihodnosti.

Preteklost je odvisna od našega kulturnega spomina tukaj in zdaj, prihodnost pa od naših želja, tukaj in zdaj.

Očitno bosta prihodnost pisali dve roki: roka upanja in roka strahu.

Ker malikujemo pohlep, oderuštvo, sebičnost, brezobzirnost in neodgovornost, smo pristali na zasebno blaginjo peščice in javno bedo večine. Tako opevana “družba obilja” je daleč od družbe, v kateri ljudje živijo v obilju. Danes se celo revščina modernizira. Ljudje v razvitem svetu danes nimajo več tega, kar so imeli ljudje nekoč v izobilju in zastonj.

Vodni viri postajajo blago na trgu, obdavčujejo se bivališča ljudi, ljudje nimajo več dostopa do plodne zemlje in semen, iz ljudi se dela bolnike, ki se morajo pod prisilo zdraviti, v vsakomur se vidi potencialnega terorista in budno oko Velikega brata spremlja vsak naš korak. Obenem pa ključna dejstva ne pridejo v kolektivno zavest, ker učinkovito delujejo mehanizmi zanikanja.

Zanikanje neprijetne realnosti – po domače temu pravimo nojevsko potiskanje glave v pesek – je vsekakor v interesu velikega kapitala, ki nenehno reproducira medijske laži in strahove. Saj poznamo tako pandemične grožnje kot to, da nek problem ne obstaja, ker to “še ni znanstveno dokazano”.

Miselna lenoba na globalnem sejmu ničevosti tako prehaja v kolektivno norost. Paranoična politika vodi shizofreni svet. Človeško nasilje nad naravo je dopolnilo nasilja človeka nad drugimi ljudmi. Tako človek nenehno izvaja nasilje nad svojo lastno človeško naravo.

Nasilje in izkoriščanje zlomita povezavo narave in človeka.

Človeška emancipacija se ne more zgraditi brez ponovne obuditve narave. Toda pomiritev je neizvedljiva, saj človek naravi nikoli ne dopusti, da bi izrazila svoje mnenje. Dovolimo ji le, da se pokaže (narava je udarila kot katastrofa), če izpolnjuje naše lastne zahteve. Ker se razumen človek prilagaja naravi, nerazumen pa jo trmasto prilagaja sebi, danes napredek definirajo nerazumni ljudje. Ob vsem povedanem se postavlja nekaj ključnih vprašanj: kaj sploh je prvobitna narava, ki naj jo varujemo, in katera je referenčna točka sprememb, ki jih je povzročil človek?

Skratka, kaj je tisto, kar naj ohranjamo? Le odgovor na ta vprašanja lahko razreši silovit konflikt med ekologistom in ekonomistom. Medtem pa se modrost lesnega duha starega hrasta sprašuje: “Kako daleč v dekadenco mora zabresti civilizacija, da bo prišlo do ozaveščenosti?” 

Zavedati se moramo, da vsak nerešen problem predstavlja novo pokonci postavljeno domino. Stoječih domin na globalni mizi pa je vse več. Kakšen sunek bo potreben za sprožitev kaskade katastrof? Teorija kaosa nam jasno govori, da je ob zadostnem številu domin dovolj že najmanjši sunek od zunaj, torej iz človeške enklave, ki ji pravimo tehnosfera.

Stanje ekosistema planeta je kot tempirana bomba – zelo zapletena tempirana bomba, ki bo nekega dne eksplodirala. To se lahko zgodi jutri ali pa čez nekaj let, vendar zgodilo se bo. Detonator na tej bombi ni absolutno natančen mehanizem, ki se bo sprožil v napovedljivem časovnem roku.

Tačas se tolažimo z utvaro ravnovesja, ki naj bi ga v naravi ponovno vzpostavili ljudje. Ali pa pravimo, da bo narava sama vzpostavila ravnovesje, če jo le pustimo pri miru. Toda narava je vedno v neravnovesju. Vedno se sprehaja po fraktalnem robu. Tam je življenje evolucijsko najbolj inovativno. Če z močjo naše tehnike izzovemo rušenje krhke trajektorije ravnovesja, bo narava preko fraktalnega roba zdrsnila v kaotično stanje in našla neko novo ravnovesje. Novo trajektorijo v faznem portretu sistema.

Spremembo bomo zaznali kot katastrofo, kot naključno, nepričakovano in nenadno katastrofo. In takrat se bo zmagoslavno vpitje o silnem napredku spremenilo v vpitje iz groze in strahu. In kakšna bo videti kaskada padajočih domin?

Zdi se, da je obstoječi družbeni sistem tako zacementiran in rigiden, da ga ne more nihče premakniti niti za milimeter. Morda naravna katastrofa? Očitno je potreben globok pretres, ki bo prinesel spremembo družbene zavesti. Scenarij je jasen: imunski sistem države se ne bo več odzival; nastalo bo izredno stanje (suspenzija vladavine prava); razpad države in regresija na anarhijo, na barbarstvo vojne vseh zoper vse in vznik kriminalnih državic v državi; lakota, bolezen, vojna in smrt. Prizori sodobne apokalipse. Ali ni škoda človeka? Lahko bi pametneje uporabil svoj um.

Toda kako izstopiti iz ladje norcev in stesati varno Noetovo barko?

Kako najti izhod iz narave, ne da bi jo pri tem morali žrtvovati, in kako vstopiti v zgodovino, ne da bi pri tem postali njene žrtve? Morda zveni paradoksalno, toda tragedija modernega sveta je pravzaprav odsotnost tragedije. Njeno izpraznjeno mesto je zavzel zločin, in prav to vodi naravnost v katastrofo. Katastrofa, ki je zgolj uničenje, pa nikakor ne more postati tragedija. Za to namreč potrebuje čas.

Sodobni svet pretresa konflikt vrednot. Morda bomo to pravočasno spoznali in takrat nobeden izmed nasprotnikov ne bo uničil svojega nasprotnika, pač pa se bosta v tragediji stopila drug v drugega. S tem se bo grozeča katastrofa preoblikovala v spoznanje, izkušnja pa v usodo.

Tragedija namreč ne loči med pravičnim in nepravičnim, ker sta oba enako upravičena. Na Zahodu je tragedijo zamenjal zločin, ki se kaže kot zgodovina nekaznovanega nasilja nad naravo in človekom. Ubili smo to, kar smo bili, da bi postali to, kar nismo bili. Humanist Erazem Rotterdamski (1466–1536) je v Hvalnici norosti (1509) kritiziral srednjeveški absolutizem vere in razsvetljenski absolutizem razuma.

Oba absoluta sta zanj norost, kajti dogmatičnost je spridila tako vero kot znanost. Danes ponovno potrebujemo kritično norost. Obnoviti moramo tragični čas, v katerem se nasprotne vrednosti med sabo ne izničijo, temveč se v katarzi razrešijo. Moramo preseči čas zločina in doživeti tragedijo.

Za to pa potrebujemo novo renesanso duha.

Edina možnost, da se izognemo bližajoči se katastrofi, je, da spoznamo resnično vrednost modrosti in zadovoljstva. Saj navsezadnje ves čas iščemo samo to dvoje, mar ne? Količino lahko uravnovesimo s kakovostjo le, če oživimo simbole, ki spe v nas. To je tiho delo posameznika, individualno izpopolnjevanje človeka, ki ponovno odkriva svoj mit in legendo. To je pot, ki bo preko obnove lokalne skupnosti, solidarnosti, sočutja in simbioze povrnila izgubljeno človekovo dostojanstvo in svetost sveta. Za človeka gre, Zate gre! 

Anton Komat