Esad Babačić: Kako nevaren in hkrati osvobajajoč je lahko neuspeh?

»Sistem ne prenese takšnih anomalij, zato te nenehno peha v produktivnost, iz katere ni mogoč umik – vsaj časten ne. Toda prav v trenutku, ko se odločimo, da nehamo biti produktivni, nehote delamo uslugo tistim, ki jim je s svojo vztrajnostjo in kopičenjem vendarle uspelo.«

Neuspeh se zdi kot oaza svobode, a cena zanj je visoka. Popolna izključenost iz družbenega ustroja pogosto pomeni propad. V tem paradoksu se skriva najtežje vprašanje: Kako biti neuspešen, ne da bi se popolnoma izbrisal iz sveta?

Ko neuspeh postane individualna bolečina

Babačić opozarja, da neuspeh pogosto razumemo zgolj kot osebno napako. Namesto da bi ga videli kot simptom globljih strukturnih in družbenih neravnovesij, ga sprejemamo kot lastno krivdo.

»Ko neuspeh individualiziramo, plačujemo previsoko ceno. Iz tega začaranega kroga razdajanja samega sebe se ne moremo rešiti. In ko smo enkrat siti tega, da moramo nenehno ugajati in se prodajati, je pogosto že prepozno; izpademo – dokončno postanemo neuspešni.«

Ta groza dokončnega poraza nenehno visi nad nami – kot senca, ki spremlja sleherni poskus, da bi bili »ustrezni«.

Neuspeh kot vprašanje, ne kot poraz

Neuspeh zato ni samo osebna izkušnja, ampak družbeni fenomen. Je prostor, kjer se odpirajo vprašanja:

• Kako se upreti diktatu uspeha, ne da bi plačali previsoko ceno?
• Kako prepoznati, da neuspeh ni sramota, ampak simptom sistema, ki sam razpada pod težo svojih pričakovanj?

Morda je resnična moč neuspeha prav v tem – da nas, kot pravi Babačić, prisili k premisleku, k ustavitvi, k vprašanju, kdo smo brez »uspeha«.

Celoten intervju z Esadom Babačićem lahko preberete v novi številki revije Sensa; v prodaji od 3. oktobra