Esad Babačić: "Človek je krut, ko se mu zazdi, da zaostaja za drugimi"

Ob izidu knjige Priročnik za neuspešne smo se z Esadom Babačićem pogovarjali o bremenu uspešnosti, spontanosti, poeziji, ranljivosti in življenju zunaj pravil, ki vrednost človeka merijo predvsem z njegovo produktivnostjo.

Knjiga je bila letos uvrščena med štiri nominiranke za Rožančevo nagrado, priznanje za najboljšo izvirno slovensko knjigo esejev. Babačićevo pisanje je po oceni žirije "prepoznavna mešanica osupljivih anekdot, dobro odmerjenih referenc na umetnost, iskrivih dovtipov in neprizanesljive (samo)ironije", vse skupaj pa obdaja "nezgrešljiva opna melanholične kontemplacije". V Priročniku za neuspešne se avtor loteva teme, ki je v zadnjem poldrugem desetletju postala skoraj izključna točka obsedenosti sodobnega človeka: (ne)uspeha.

Pogovor je bil prvotno objavljen v tiskani Sensi, zaradi njegove aktualnosti pa ga ponovno izpostavljamo v rubriki Izbrano.

"Največji neuspeh je bil odločiti se za uspeh"

Zakaj Priročnik za neuspešne? Kaj je bil tisti notranji impulz, da ga izdate?

Očitno sem imel vsega dovolj, karkoli že to pomeni v tem svetu, kjer nikoli ni ničesar dovolj. Začelo se je z ironijo, ki je zamenjala uporniški cinizem, kmalu pa tudi ironija ni bila več dovolj. V življenju preprosto pride trenutek, ko moraš odvreči oklep, ki si ga tako skrbno gradil, pri tem pa pozabljal, da si z njim morda zatrl najboljše v sebi.

Kateri nauk iz svojega "največjega neuspeha" danes najbolj cenite?

Nikdar se ne obsojaj prehitro. Največji neuspeh je bil trenutek, ko sem se odločil biti uspešen in se pognal v dirko brez konca.

"Težko pišem o neuspehu, ker ga živim. Tudi kadar sem uspešen."
— Iz knjige Priročnik za neuspešne

Ali ni prav neuspeh danes celo privilegij – prostor, kjer človek lahko išče, eksperimentira, pada? Morda je neuspeh postal edina še dovoljena oblika odpora – način, kako človek uide kolesju družbenih pričakovanj in neznosne produktivnosti?

Absolutno. Vendar je treba biti pri tem zelo previden, saj je lahko cena za takšen upor previsoka. Pa smo spet tam! Sistem ne prenese takšnih anomalij, zato te nenehno peha v produktivnost, iz katere ni mogoč umik, vsaj častni ne. Toda ravno s tem, ko nehamo biti produktivni, na neki način delamo uslugo vsem tistim, ki jim je s svojo vztrajnostjo in kopičenjem vendarle uspelo, mislim v eksistencialnem smislu. Človek je krut, ko se mu zazdi, da zaostaja za drugimi, samo še doda krutosti, dokler se ne dotakne zla v sebi. Žal v tem pridobitniškem svetu zlo dominira do takšne mere, da za takšne anomalije, kot je prostovoljni neuspeh v imenu dobrega, ne pride v poštev. Popolna izključenost iz takšnega ustroja pomeni tudi samoukinitev, propad. Kako biti torej neuspešen, da se rešiš tega bremena pričakovanj, ki si jih naložimo kar sami, kar je osnoven paradoks. To je vprašanje, ki si ga moramo postaviti.

Kakšno ceno plačujemo, ko neuspeh individualiziramo, namesto da bi ga razumeli kot simptom globljih strukturnih in družbenih neravnovesij?

Preveliko. Kot sem že povedal, se ne moremo rešiti iz tega začaranega kroga razdajanja samega sebe, in ko smo enkrat res siti tega, da moramo nenehno ugajati in se prodajati, je pogosto že prepozno; izpademo, dokončno postanemo neuspešni. To je tista groza končnega poraza, ki nenehno preti.

"Sedim na svojem žalostnem prestolu in pišem. Pišem, ker ne morem preživeti. Tega ne povem nikomur. Zato samo pišem. In živim."
— Iz knjige Priročnik za neuspešne

"Vse bolj sem sprehajalec"

Kaj ste danes najbolj – pesnik, sprehajalec, čuvaj, vodnik, novinar ali še vedno panker?

Vse bolj sem sprehajalec, ki se še ni rešil bremena uspešnosti. Užival sem tudi v neuspešni vlogi čuvaja, saj sem bil v tej vlogi najbliže pravemu, pristnemu neuspehu. Gre za delo, ki od tebe ne zahteva kakšne posebne produktivnosti, si pa lahko opazovalec, zgolj to in nič več. Če se ti ob tem zgodi tudi poezija, je to zgolj nadgradnja, skorajda nagrada za neuspeh. Čas teče drugače, ko zgolj opazuješ, kako postajaš neuspešen.

Kakšna bi bila po vašem mnenju najboljša definicija slovenskega pesnika – s poudarkom na slovenskega?

Tisti, ki čaka zadnjo pesem. Včasih si pesnik na čakanju.

Kako se vam je zgodil pank?

Zgodil se je povsem spontano, kot se zgodi vsak neuspeh. Če ne bi bil pank, bi se mu reklo kako drugače. A očitno je moral biti pank, ker je bila glasba tisti pravi opoj za upornika brez razloga.

Zapišete, da vas je angažiranost v življenju reševala pred nostalgijo in da je vsako dejanje upora pravzaprav izraz hrepenenja po nedolžnosti. Kako danes – v času, ko je družbeni angažma preusmerjen v virtualno – iskati svoj izvorni jaz; kako se vrniti na "točko, kjer smo izbrali napačno smer"?

Vidim, da so vaša vprašanja že tudi polna odgovorov, oziroma se že s tem, ko se na tak način sprašujemo o smislu potapljanja v globine virtualnega, zavedamo, kako daleč smo od svojega začetnega, bivanjskega jaza, kako utopljeni v ta svet razosebljenega smo. Kje je ta točka? Nekje zunaj vsega tega! A kaj je sploh ta zunaj? Smo vsi tam nekje zunaj? To iskanje se šele začenja in v njem smo tako zelo izgubljeni in nebogljeni, da se nam še bogovi smejijo.

Kako se na ljubljanski železniški postaji zgošča vaša izkušnja nostalgije?

Kako naj odgovorim na to vprašanje v trenutku, ko taista postaja tako rekoč izginja pred mojimi očmi. Tiste postaje, ki je imela preteklost in prihodnost, ni več. Tudi fanta, ki na njej kljubuje času, ni več. Zdaj je zgolj še beseda tista, ki jo lahko vsaj še nekaj časa obrani pred pozabo.

 "Je sploh še čas za poslanstvo?"

Večkrat ste omenili, da je improvizacija vaša življenjska stalnica. V času, ko družbene strukture častijo načrtovanje, metriko in predvidljivost, se zdi človeška spontanost skoraj kot motnja v sistemu. Kako v takem svetu preživi tisti, ki stavi na čutenje namesto na kalkulacijo, na tveganje namesto na varnost, na poetiko namesto na logiko uspeha?

V bistvu ne preživi. Tega se zavedava oba, vsaj tako sklepam iz vaših vprašanj. Moraš imeti prekleto veliko sreče ali pa močno zaledje, da si lahko privoščiš neko pozicijo popolne spontanosti. Že ko samo pomisliš, da bi bil samo spontan, in nič več kot to, ogrožaš lastno varnost. Pozabili smo že, kaj je tista prava spontanost. Morda le še v sanjah.

V svetu, kjer se vsako odstopanje od norme hitro kaznuje, intuicija razglaša za naivnost, napaka za finančni minus – kako v takšnem ozračju ohraniti vero v ustvarjalnost, ki ne išče odobravanja, temveč resnico?

Ob vsem tem čutim strašansko težo, saj se zavedam, da je pred menoj nekaj, kar je skorajda nemogoče popolnoma izpolniti. Je sploh še čas za poslanstvo? Kakršnokoli poslanstvo!? Sicer pa je resnica edina, ki nam ne uide. Vprašanje je le, kakšna resnica bo to. Zdaj je na izbiro toliko resnic, da lahko prav zlahka izberemo tudi laž.

Ste kdaj imeli občutek, da je nevarno biti ranljiv? Kako se soočate z diktatom "pozitivne naravnanosti", ki ne prenese bolečine ali dvoma?

To čutim že lep čas in priznati moram, da se na ta diktat nisem nikdar navadil. Vendar pa je tako močan, da se ga nehote moraš oprijeti. Po drugi strani pa brez ranljivosti ni pravega dotika.

Včasih je bil šport sinonim za igro, za skupnost, za stik. Danes profesionalni šport deluje kot popolna industrijska mašina: voden, nadzorovan, usmerjen v donos. Je v športu še prostor za upanje; za otroško igro, ki ni pogojena z rezultatom?

Bojim se, da ne več. Zato zagovarjam amaterizem za vsako ceno; vrnitev igri, kot nekakšnem prapočelu.

Bi rekli, da je življenje za vas – po vsem, kar ste doživeli – igra?

Včasih se tolažim, da je tako, čeprav je na terenu vse težje. Brez te iluzije igre vse skupaj niti nima kakšnega posebnega smisla. Igraj se, dokler so luči na stadionu še prižgane. Ko reflektorje zamenjajo zvezde, bo igre konec.

"Življenje je ena sama tekma brez revanše, mi pa igramo, kot da tega ne bi vedeli."
— Iz knjige Priročnik za neuspešne

Kam so šli vsi srečni ljudje?

Bolj kot hodimo po poti napredka, manj srečni smo. Kam so šli vsi srečni ljudje?

Šli so kupovat srečo. S prijateljem Miranom Potočkim, čudovitim človekom, s katerim sva nekoč preigravala pank, sestavljava strip o slovenskem panku; v njem bo veliko verzov pank pesnikov, na čelu z Branetom Bitencem; eden osnovnih je tisti iz pesmi Nočem, ki pravi: nočem vaših idej, ki mi jih ponujate po znižani ceni. Brane je napovedal našo prihodnost, v kateri je sreča preveč poceni.

Ali lahko človek, ki "vidi preveč", sploh še živi brez ironije?

Nikoli ni mogel živeti brez ironije. Ironija je zdravilo, tako kot je zdravilo vsa nenapisana poezija.

Kaj vas celi, zdravi?

Drevesa in vera, ki je ni nikoli konec, ker je spravljena v edini milosti.

Čemu se (še) čudite?

Čudim se, da sem še tukaj, da sem v enem kosu, vsaj včasih. In seveda vlakom, ki še vedno vozijo.

Katera fraza vam gre trenutno najbolj na živce – in zakaj?

Trenutno! Dali smo vse od sebe! Kot da je lahko kako drugače, saj moraš dati vse od sebe. Drugače si neuspešen, predvsem v očeh drugih. Eno je, če da vse od sebe športnik, nekaj drugega, če je to umetnik, denimo pesnik, to pomeni, da nima ničesar več, ker je dal vse od sebe.

In čisto za konec – če vam rečem, da ste vendarle uspešni, kaj bi dejali?

Poskusite biti v moji koži, pa boste videli. Vsak je uspešen na svoj način, po svojih zmožnostih. In kdo si zares upa biti neuspešen?