Eva Žontar: "Hvala življenju za vsak trenutek."

Pred nekaj dnevi smo izvedeli, da nas je zapustila 27-letna Eva Žontar. Njeni zapisi ter njeno življenje samo nam bo za vedno ostalo v navdih.

Eva je bila mlada popotnica, svetovalka za zdravo prehrano, avtorica receptov, plezalka, ljubiteljica narave, gora, živali in življenja... Simpatična svetlolaska je prihajala iz Litije, pred dvema letoma pa se je odpravila na popotovanje s kombijem po Južni Ameriki. S takratnim fantom sta kombi poslala na ladjo v Nemčiji in letela iz Pariza v Kolumbijo. Kasneje sta se razšla, Eva pa je raziskovanje nadaljevala povsem sama, saj je rada preživljala čas v svoji družbi. Preživljala se je s pisanjem in prevajanjem, pa tudi z osebnim svetovanjem za rastlinsko prehranjevanje.

Njen pogum, želja po življenju in svobodi je bila v navdih mnogim.

V intervjuju za blog Uglašena kuhinja je dejala: "Ponavadi rečem, da bom tukaj kar za zmeraj. Ne vem, dokler bom imela ta lep občutek pri srcu. Nekaj na Južni Ameriki mi je všeč, pa težko pokažem, kaj. Kam drugam me trenutno ne vleče, poleg tega je Južna Amerika tako ogromna, da je eno življenje zanjo premalo... Ko se vozim sama v kombiju in gledam vsa ta prostranstva, me preplavi nek občutek, ki ga težko opišem, ker je občutek brez imena. Včasih sije sonce čez oblake na prav poseben način, da se jasno vidi, kako se žarki dotikajo tal in je cela pokrajina odeta v neko zlato svetlobo. Takrat se mi vedno orosijo oči od sreče, ki je ne znam opisati. Take stvari me ganejo, ta občutek brez imena, v katerem te ni čisto nič strah in veš, da si varen in doma kamorkoli greš."

V ponedeljek pa je na njeni Facebook strani Evkaliptus njena družina zapisala: "Vedno je sledila svojemu srcu, ki jo je nazadnje vodilo na najlepšo goro sveta, Alpamayo. Ob vzponu na njen vrh, je alpinistično odpravo, katere del je bila tudi Eva, presenetil snežni plaz, v katerem je izgubila življenje. Tam so se njene življenjske sanje končale; odšla je v večnost. Vedno bo z nami."

Ali veste, čemu služi ročaj v avtu?

Na 5.947 metrov visoko goro Alpamayo v Peruju je odšla skupaj sprijateljem Samuel Paul Richard Blelockom iz Anglije in perujskim vodnikom Jaime Quintana Figueroa; vse je v onostranstvo odnesel snežni plaz.

Eva je izdala tudi knjigo SIMPL SLADICE in z nami delila okusne veganske recepte: Bounty rezine, Poletno pecivo s čokolado (presno, brez oreščkov, brez olja), Mango krema s presno malinovo marmelado ...

Evo in njene pustolovščine ste lahko spremljali na Facebook strani Evkaliptus, kjer smo našli nekaj njenih čudovitih zapisov in se odločili, da jih podelimo z nami.

Evini zapisi

"Kaj je najbolj pomembno? Da se odločite in greste! Ker na koncu je vseeno, ali se avto pokvari ali ne, ali obvladate jezik ali pa se sporazumevate z rokami... Vse to je del takšnega potovanja, ki preraste v način življenja. Vse to ustvarja izkušnje, ki so čisto unikatne za vsakega posameznika in jih ne boste našli v nobenem vodiču ali potovalnem blogu. To je vaše življenje, to je vaša pot. Ne bojte se stopiti v neznano nepripravljeni. Če vas vodi srce in zaupate, se bo vse reševalo sproti in spontano..."

"A vam je kdaj tako lepo pri srcu, da bi se najraje smejali in jokali hkrati? Trenutki, ki nam s svojo preprosto in neubesedjivo lepoto vzamejo dih – to so trenutki, za katere živimo.

Ne denar, ne dobra služba, ne materialna varnost, pa tudi ne socialni status, ugled, dosežki in potovanja. Vse to bo šlo. Vse to je tako zelo krhko, tako zelo minljivo. Zdaj je tukaj, jutri morda že ne več. Nekaj neotipljivega pa ostaja in nas preplavlja s solzami sreče vsakič, ko smo dovolj dovzetni, da vidimo. Nič ni narobe z denarjem, tudi ne z dobro službo in dosežki, na katere smo ponosni. Samo pustiti jim ne smemo, da nas preveč prevzamejo in zasenčijo pogled na tisto, kar v življenju zares šteje."

"Eden najlepših delov mojega potovanja je spoznavati čisto "navadne" ljudi, s katerimi si deliš čisto "navadne" trenutke v več kot "navadnih" krajih, pa vendar se počutiš tako nadzemeljsko čudovito. In ti vzame dih, kako je lepota življenja sestavljena iz čisto običajnih trenutkov, v katerih se zliješ s svetom okrog sebe in veš, da te ne more čisto nič ustaviti pred tem, da bi živel svoje sanje."

"Ves čas ponavljam, ampak še bom - v življenju ni naključij, vse se zgodi z namenom. Stvari, ki se nam dogajajo; osebe, ki jih srečujemo na poti - vse to so kot mali "smerokazi", ki nas usmerjajo po naši poti.

Ko smo v trenutku, sploh če nam situacija ni preveč všeč, tega ponavadi ne vidimo. Šele kasneje, ko gledamo nazaj, lahko prav jasno vidimo, kako nas je čisto vsaka stvar v našem življenju pripeljala do točke, kjer smo zdaj. Vidimo, da je moralo biti točno tako in da ne bi moglo biti čisto nič drugače.

Zato v življenju ni "dobrih" in "slabih" stvari - kot človeškim bitjem nam v vsaki situaciji preprosto manjka širše perspektive, da bi lahko rekli "to je dobro" ali "to je slabo". Ko bomo enkrat gledali nazaj, bo vse del čudovitega mozaika, v katerem ne sme manjkati noben košček.

A ni to dobra novica? V vsaki dani situaciji se lahko sami odločamo, kako jo bomo dojemali. Situacija sama je nevtralna, v naših rokah pa je moč, da jo doživljamo kot slabo, dobro ali pač takšno, kakršno je. In vedno imamo možnost, da se učimo od nje. Od vsake osebe, dogodka, kraja, občutja - tako rastemo, se učimo in bogatimo. To je priložnost, ki nam jo podarja življenje in je vedno tukaj, na dosegu roke, za vse nas.

Zato: hvala življenju za vsak trenutek, za vsako novo preizkušnjo, za ovire, za majhne zmage, za poraze in padce, za nova spoznanja.

... Z moje strani osebno: hvala tudi, da sem se zvrnila s ceste pred enim tednom in pol, ker mi je odprlo čisto neko novo perspektivo in s seboj prineslo ogromno, ogromno dobrega. Hvala vsem pasje težkim dnevom v gorah in skali, ki so me naučili vztrajati in mirno opazovati mir v sebi, tudi ko je telo na robu in se zdi, da vse naokrog deluje proti tebi. Hvala za vse preizkušnje, ker lahko ravno zaradi njih še bolj glasno zatrdim vsem vam, da zmorete čisto vsako stvar, ki vam jo življenje vrže na pot. Tam je z namenom in ne bo trajala večno - izkoristimo jo, kakršnakoli že je."

"Najlepše je, ko dajemo iz srca - brez, da kaj pričakujemo v zameno. Tisto, kar smo podarili, se bo podarilo naprej. Morda ne nam neposredno, a zagotovo nekomu na tem svetu, ki bo podarjal naprej, potem še naprej in naprej in naprej... in je svet za odtenek lepši kraj.

Na tem potovanju veliko opazujem ta čudoviti krog prejemanja in dajanja. Toliko lahko damo in toliko lahko sprejmemo, obojega pa se je treba naučiti. Tako kot ni dobro samo sprejemati, tudi ni dobro samo dajati. Kot vedno je ravnovesje tisto, ki šteje. Zato z ogromno hvaležnostjo sprejemam vse, s čimer ste mi tako iskreno in iz srca pomagali - in z velikim navdušenjem dajem naprej vse tisto, kar pomaga spreminjati svet v čudovit kraj, poln sreče, sanj in navdiha za vse."

"Celo življenje sem poslušala, kakšna bi kot ženska morala biti. Bolj urejena, manj divja, bolj navdušena nad pospravljanjem in manj nad življenjem, bolj ubogljiva in manj odločna, s takšnimi pa takšnimi čevlji, pa k frizerju bi morala redno, če že ne h kozmetičarki.

Nočem reči, da je kaj od tega boljše ali slabše – vsaka oseba sama išče ravnovesje v svojem življenju. Hočem pa reči, da smo (pogosto nezavedno) ves čas pod vplivom takšnih in drugačnih pričakovanj ter standardov, ki na koncu res nimajo popolnoma nobene vrednosti. Velja za oba spola, a se kot ženska lažje postavim v našo kožo.

Drage ženske, bodite umazane, urejene, poslušne, divje, elegantne, štoraste, trmaste, s sanjami o velikih pustolovščinah, ambicijah za uspešno kariero ali željo po mirnem družinskem življenju – če ste to res ve.

Ob čemerkoli vam zaigra srce, to počnite. Kamorkoli vam begajo dnevna sanjarjenja, tja pojdite. Ne le, da boste tako v čisto vsakem trenutku življenja točno tam, kjer želite biti – to je tudi edini način, da v vaše življenje pridejo dogodki in ljudje, ki vas ljubijo točno takšne, kot ste. A ni to največ, kar si lahko želimo?"

Eva, hvala za inspiracijo, za tvoj pogum in vso tvoje delo na Zemlji. Želimo ti mirno popotovanje naprej in se zopet srečamo.

V ponedeljek, ko še nismo vedeli, da je Eva odšla, se nam je v uredništvu Sense zgodila zanimiva stvar. Urednica spletne strani sensa.si je Evo za trenutek zagledala na mostu pri slapu Boka v Bovcu: "O, poglej, Eva," si je mislila... No, kmalu je ugotovila, da gre za drugo dekle, ki ji je zgolj podobno. Zvečer pa smo ujeli novico, da je odšla...