"Žal mi manjka sposobnost, da bi izkustvo resničnosti zreduciral na raven poštevanke. V mojem svetu se stvari ne ujemajo, ampak ostajajo trmasto protislovne," pravi v intervjuju, objavljenem v novi številki revije Sensa, pisatelj Evald Flisar.
In nadaljuje:
"Čeprav pogrešam gotovost, ki sem jo izgubil, ko sva z Bogom nehala biti zaupnika, se mi zdi, da Bog ni bil užaljen, ko sem se odpovedal zvezi z organizacijo, ki ga po lastnih (in samo lastnih) zagotovilih zastopa na Zemlji. Morda je bil celo navdušen nad mano, saj si ne morem predstavljati, da bi lahko bil navdušen nad Cerkvijo.
Dušo, s katero se ukvarjata psiholog in psihiater, je mogoče imenovati "psiha", in čeprav je psiha v grščini duša, "iatrea" pa zdravljenje, zveni psihiatrija znanstveno in ljudi, ki jih ne bi zalotil niti na pragu cerkve, kaj šele v njej, ni čisto nič sram priznati, da hodijo na psihoterapijo (poznam kar nekaj ljudi, ki so na to ponosni).
Nikomur ne pade na misel, da je tedenska ura na kavču le drugačna oblika spovedi, tako kot je maša le drugačna oblika starejšega obreda primitivnih plemen, med katerim so udeleženci izganjali zlobne duhove. Od vrača do duhovnika, od duhovnika do psihiatra.
Povsod gre za pospravljanje psihičnega nereda, za zdravljenje notranjega izpaha. Pri skoraj vseh neredih duše gre za probleme vesti, za občutke krivde, za grehe, ki smo jih (ali vsaj mislimo, da smo jih) zagrešili in se zanje podzavestno kaznujemo.
Preprosto zato, ker se ne moremo zavestno soočiti z resnico, da nismo takšni, kot bi radi bili; da nismo idealni.
Problemi duše – in tega se marsikdo ne zaveda – so moralni problemi.
Naš nemir izvira iz pomanjkanja volje ali poguma ali spretnosti, da bi živeli tako, kot bi radi: v premirju s seboj in z drugimi. Je pa res, da brez potrebe po spovedi, kar je v takšni ali drugačni obliki vsako umetniško delo, ne bi ničesar ustvarili. Vsaj ničesar vrednega. Ničesar trajnega."
Celoten intervju lahko preberete v reviji Sensa februar/marec 2025; v prodaji od 7. februarja
