Ameriška profesorica psihologije Shawn Meghan Burn v članku za Psychology Today odpira zanimivo vprašanje: zakaj se ponižujoči iniciacijski obredi ohranjajo, čeprav jih mnogi, ki so jih prestali, niso doživljali kot prijetne?
V nekaterih skupinah fazaniranje utrjuje hierarhijo. Starejši člani dobijo moč nad novinci, ti pa morajo pokazati, koliko so pripravljeni prestati, da bi postali del skupine.
Psihologinja Shawn Meghan Burn ob tem opozarja na zanimiv mehanizem: težja ko je pot do članstva v skupini, bolj smo nagnjeni k temu, da svojo izkušnjo osmislimo in upravičimo. Če smo za sprejetje nekaj žrtvovali, prenašali ponižanje ali prestali nekaj zelo neprijetnega, želimo verjeti, da je bilo vredno. Sicer bi se morali soočiti z veliko bolj neprijetno možnostjo – da smo vse to prestali zaradi nečesa, kar takšne cene morda sploh ni bilo vredno.
Prav v tem se lahko skriva tudi eden od razlogov, zakaj se ponižujoči obredi tako vztrajno prenašajo iz generacije v generacijo. Če svojo izkušnjo razumemo kot nekaj, kar smo morali prestati, da smo si zaslužili mesto v skupini, jo lažje pričakujemo tudi od tistih, ki pridejo za nami.
Tako nastane stavek, ki ga poznajo generacije: "Tudi mi smo morali skozi to."
Ali poniževanje res povezuje?
Raziskave, na katere opozarja Burn, kažejo precej bolj zapleteno sliko. Fazaniranje lahko v posamezniku res okrepi občutek, da je postal del skupine, vendar to še ne pomeni, da med njenimi člani ustvarja bolj zdrave ali tesnejše odnose. Raziskave kažejo celo, da jih lahko oslabi.
To protislovje je lepo vidno v veliki ameriški raziskavi, v kateri je sodelovalo več kot 5.000 študentov. Med tistimi, ki so doživeli fazaniranje, jih je skoraj 63 odstotkov povedalo, da so se zaradi izkušnje počutili bolj del skupine, 54 odstotkov jih je občutilo zadovoljstvo ob dosežku, dobrih 35 odstotkov pa se jih je počutilo močnejše.
Vendar skoraj polovica jih je hkrati poročala o stresu, depresivnih občutkih, ponižanju ali razvrednotenju, skoraj 30 odstotkov pa o težavah pri študiju ali s spanjem.
Fazaniranje torej lahko ustvari občutek, da smo si članstvo "prislužili", ne da bi zaradi tega med ljudmi nastala večja bližina. Zato je pomembno razlikovati med občutkom pripadnosti, ki sledi prestani preizkušnji, in resnično povezanostjo.
Še eno ključno vprašanje: koliko je takšna preizkušnja sploh prostovoljna?
Pri iniciacijskih obredih je meja med prostovoljnim sodelovanjem in pritiskom skupine lahko precej zabrisana. Burn opozarja, da želja po pripadnosti in potreba po prilagajanju skupini vplivata na naše odločitve tudi takrat, ko se dogajanje začne nevarno stopnjevati.
Novinec namreč ne vstopa v situacijo kot nekdo, ki je povsem svoboden pri svoji odločitvi. Vstopa kot nekdo, ki želi biti sprejet. Reči "ne" zato ne pomeni samo zavrniti določeno nalogo ali obred – lahko pomeni tvegati svoje mesto v skupini.
Ko se vsi smejijo, še ne pomeni, da je vsem smešno
Podoben pritisk občutijo tudi tisti, ki dogajanje opazujejo. Burnova opozarja, da lahko posameznik s posredovanjem tvega izgubo statusa, izločitev ali zavrnitev, še posebej v skupinah, kjer veljata močna kultura molka in medsebojnega ščitenja. Zato dejstvo, da nekdo sodeluje, še ne pomeni nujno, da si tega tudi želi. In dejstvo, da nihče ne protestira, še ne pomeni, da se vsem dogajanje zdi sprejemljivo.
Viri: Shawn Meghan Burn, Psychology Today, Hazing: When Rites of Passage Are Harmful
