Februar je mesec nasprotij. Začnemo ga s Prešernovim dnevom, slovenskim kulturnim praznikom, ki slavi pesnika, umetnost in nacionalno identiteto. Komaj teden dni kasneje pa nas trgovski izložbe zasujejo s srčki, rdečimi baloni in promocijami za Valentinovo – ameriški praznik zaljubljenih, ki smo ga zlahka posvojili.
Ta dvojnost je zanimiv koledarski preplet in obenem zrcalo našega odnosa do kulture, tako lastne kot tuje.
A kaj sploh je kultura?
Je to Prešeren in njegove pesmi, ki jih recitiramo en dan v letu? So to romantične večerje ob svečah 14. februarja? Je to način, kako se obnašamo drug do drugega. Ali pa je kultura nekaj še širšega – vse, kar mislimo, govorimo, sprejemamo, ustvarjamo in živimo?
Kultura in odnos do sebe
Kultura se začne pri posamezniku. Kako skrbimo zase? Kako negujemo lastne vrednote? V idealnem svetu bi kulturni praznik pomenil več kot enodnevni poklon mrtvemu pesniku.
Bi torej kultura do sebe lahko pomenila, da si vsak dan vzamemo čas zase? Da ne hranimo zgolj telesa, ampak tudi duha? Tudi v odnosih se kaže paradoks: namesto da bi skozi leto negovali partnerstva, si vzeli čas za povezovanje - prave geste in spoštovanje, se marsikdo potrudi samo na Valentinovo – ker je takrat 'dan D'.
Ljubezen, če je iskrena, ne potrebuje rdečih balonov. Potrebuje prisotnost, razumevanje in trud – vsak dan, ne le 14. februarja.
Kultura v odnosih – kdo smo in kaj sprejemamo?
Valentinovo ni samo komercializiran dogodek, ampak tudi simbol, kako brez vprašanj prevzemamo tuje običaje, medtem ko lastnih pogosto ne cenimo dovolj. 8. februar je kulturni praznik, a koliko ljudi tisti dan resnično obišče muzej, prebere pesem ali se vsaj vpraša, kaj mu kultura sploh pomeni?
Po drugi strani pa smo se pripravljeni brez težav prilagoditi valentinovemu diktatu potrošnje – kupiti darilo, rezervirati večerjo, naročiti šopek. Kje je meja med zdravo odprtostjo in izgubo identitete?
Kultura prehrane – Potica ali McDonald's?
Kultura je tudi hrana, ki jo zaužijemo – in tudi tukaj se zrcali paradoks februarja. 8. februarja bi lahko praznovali z domačo hrano, spominom na kulinarično dediščino. A se kdaj vprašamo, kakšen pomen ima hrana, ki jo vsak dan uživamo. Ko jemo hitro hrano, ki jo promovira globalizacija, sprejemamo določen način življenja. Ko izbiramo lokalne sestavine in tradicionalne recepte, se povezujemo s koreninami.
Ali je McDonald's, ki ga na Valentinovo obišče na tisoče parov po svetu, del naše kulture? Ali pa je zgolj simbol enotne, brezosebne prehranske industrije, ki zbližuje ljudi v skupnem konzumiranju istega okusa?
Paradoks kot priložnost za razmislek
Februar nam ponuja zanimivo ogledalo. Po eni strani imamo priložnost za stik z lastno kulturo, po drugi strani pa smo izpostavljeni vplivu globalne komercializacije. In morda prav ta paradoks ni slab.
Morda nas uči ravno tega: da se lahko odločimo, katero kulturo bomo negovali – in kako. Ni narobe praznovati Valentinovo, če vemo, zakaj. Ni narobe iti v McDonald's, če razumemo, kaj izbiramo. Ni narobe kupiti šopek, če ga ne uporabljamo kot izgovor, da smo skozi leto zanemarjali odnos.
Toda če lahko februar kaj ponudi, naj bo to vprašanje: kaj je kultura, ki jo živimo vsak dan? Je to nekaj, kar praznujemo enkrat letno – ali nekaj, kar zavestno ustvarjamo v vsakem trenutku?
Mirela Smajić; www.izbranozmirelo.si