Mlada žena bo nekoč iznenada stopila s poti. Mladi mož bo za hip pomislil, da mu namerava pobegniti. A se bo potem le sklonila in utrgala drobno rumeno zlatico. Zavrtela jo bo med palcem in kazalcem, jo poduhala in si jo povsem od blizu ogledala.
Celo na obrazu ji bo videti, da jo je rožino obličje povsem prevzelo. Da. Tam, v rosni travi, v cvetni oazi, se bodo njene velike oči spet smehljale. Vsaj nekaj trenutkov bo – pa čeprav le zase – spet taka, kot je bila včasih. A to bo res trajalo samo nekaj trenutkov. Saj ko se bo potem končno spogledala z njim, ga bo že spet gledala izpod čela.
"Si mi ti pravil, da se tudi rože selijo?" bo vprašala. "Ali pa sem to nekje prebrala?"
"Tega ne razumem?" se bo začudil.
"Pa je najverjetneje res," bo šepnila. "Ko začutijo, da so kakorkoli ogrožene, se začno postopoma umikati."
"Umikati!?" ga bo prestrelilo. "Le kako pa bi se lahko rože premikale?"
"Tako pač," bo prikimala. "Počasi. Leto za letom. Vsakič posejejo seme malce vstran ..."
"Ne vem," bo skomignil. "Vsekakor o tem ni mogoče zanesljivo reči," bo mencal. "Nekatere rože so trajnice. Nekatere poženejo iz čebulic ali korenov. Vsaj te ostanejo najverjetneje zmeraj na istem mestu ..."
"Tudi jaz ne vem," bo popustila. "Toda že sama misel, da se lahko celo rože tako branijo, se mi zdi lepa in nekako odrešujoča. Če pa bi se mene vprašalo – jaz bi jim kar dopustila, da včasih pobegnejo ..."
"Ja," se bo mladi mož ugriznil v ustnico in umolknil. Ne bo ravno povsem razumel, čemu se ji zdi to zdaj tako pomembno. Tudi se ne bo potem spraševal, kaj mu je želela s tem pravzaprav sporočiti. A ko bo nekoč prišel sam in v travi zopet ugledal rumeno zlatico, ga bo hudo zazeblo pri srcu.
Feri Lainšček v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
