Feri Lainšček: »Živim počasi in lepo.«

Ko sva se dogovarjala za intervju, me je pisatelj in pesnik Feri Lainšček najprej vprašal, kaj jem, in prosil, naj ga ne fotografiramo ob reki Muri. Po spoznavanju ob kavi se je doživljanje Prekmurja začelo prav z obhodom poplavne Mure. Zahvaljujoč njemu, sva jo s fotografom lahko opazovala v njeni hudi obliki ter uživala, gazeč po poplavljenem območju.

Imamo v Ljubljani zaradi oddaljenosti idealizirano, romantizirano predstavo o Prekmurju?

Feri: Nimam tega občutka. Kdor išče lepe naravne kotičke, preproste ljudi, ki živijo v stiku z naravo in s sabo, cigansko glasbo in bi rad plesal ob ognju, bo to tu zagotovo našel. Torej ne moremo govoriti o idealizirani podobi. Mogoče je samo posplošena v smislu, da je to treba iskati in najti, ker je to samo delček Prekmurja.

Prekmurje ni sestavljeno samo iz tega, temveč ima kot zaokrožena geografska entiteta še druge vrednosti, ambicije in želje. Popolnoma razumem ambicijo Murske Sobote, da bi se razvila v urbano središče te pokrajine, mislim celo, da se razvija prepočasi in so politični voditelji premalo agresivni.

Vsako okolje živi z nekimi željami, ambicijami in dejanskimi razmerami. Prekmurje ni bolj zanemarjeno kot Bela krajina ali Goriška brda. Dobro, Goriška brda so naredila korak od znotraj. Zgodbo Goriških brd poznam tudi zaradi pesniškega festivala v Medani.

Zdaj so cenovno v zelo visokem razredu glede turizma in s ponudbo, zahvaljujoč sposobnim ljudem iz Goriških brd. Prekmurcem manjka te samozavesti, prodornosti, samopromocije, spoštovanja samega sebe in spoštovanja svojih sposobnih ljudi. Goriška brda so vzorčen primer, kako se lahko neko okolje znajde v tem svetu.

Ne najdete ravno v Prekmurju, takšnem, kot je, navdih?

Feri: Zame je to okolje, v katerem sem se rodil, v katerem živim, ga dobro poznam in v katerem se dobro počutim in je moj literarni laboratorij. Zgodilo se je že, da so za moje prevedene romane, ki govorijo o Prekmurju, v tujini mislili, da takšna pokrajina ne obstaja zares, da je izmišljena. Hočem povedati, da je v literaturi to predelano in ni v redu, ko ljudje mešajo literaturo in realnost.

Nimate občutka, da s svojimi deli privabljate ljudi v Prekmurje?

Feri: Nočem graditi na tem, niti na podlagi tega ničesar ne pričakujem, razen tega, da rečejo, da prodajam idealizirano, romantično sliko Prekmurja. Od Prekmurcev kvečjemu doživljam tiho grajo, ne pa pohvale.

Imate svoj poseben način življenja?

Feri: Pisateljevanje je način življenja. Tega ne jemljem kot poklic ali hobi, ampak gre dejansko za način življenja. S pisateljevanjem živim že ves čas na zanimiv način, ker so tiste situacije, ko sem težko preživel, že zelo daleč.

Zelo zgodaj mi je uspelo, da sem imel vedno dovolj. Moje potrebe so manjše od tega, kar dobim od pisateljevanja. Tega pri meni nikoli ne manjka, kar mi omogoča lagodje. Sicer podpisujem pogodbe in že vnaprej vem, kako se bo dogajalo, sočasno pa mi to ne narekuje nekega tempa, da bi moral na smrt loviti roke.

Res pa je, da veljam za avtorja, ki se drži rokov in oddaja čistopise, ker je pri meni to ponotranjeno. Čeprav nisem redoljuben, se v tem svojem neredu zelo dobro znajdem. Zmeraj lahko tekmujem z nekom, ki ima v stanovanju red. Recimo, kdo bo prej našel pepelnik. Prepričan sem, da bom zmagal kljub svojemu neredu. To je kot metafora za moje življenje.

Mislim, da sem človek z zelo veliko intuicijo in da imam tudi zelo veliko srečo v življenju oziroma da znam priklicati stvari. Navadno deluje, kot da se mi same postavijo na pot, čeprav pravzaprav vem, da jih prikličem, ker delujem v tisti smeri, kjer lahko nekaj najdem.

Zato se mi tudi življenje tako idealno zaokroža. Življenje mi tudi narekuje to, kar pišem. Večina mojih zgodb, čeprav ne kaže prvi pogled, je odživetih. Številne so napisane na kožo, številne so plačane s krvjo in z znojem. Seveda gre za predelano resničnost, ki mora prej biti odživeta in ponotranjena, in zdi se, kot da prihaja iz podzavesti.

Upoštevate svojo intuicijo?

Feri: Ko ti je položeno v zibko, da boš ustvarjalec, sta samo dve možnosti. Ali poskušaš usodo pretentati, zadevo racionalizirati in postati direktor gradbenega podjetja ali se prepustiti temu, kar ti je položeno v zibko in potegniti čim več iz tega.

Kako živite vi?

Feri: Živim počasi in lepo. To pomeni, da počnem stvari, ki me zanimajo. Imam srečo, da od tega lahko tudi živim, in tudi srečo, da sem rojen v Prekmurju, ki se mi zdi primeren kraj za življenje pisatelja mojega tipa.

Je bil to tudi eden od razlogov, da ste se iz Ljubljane vrnili v Prekmurje?

Feri: V nekem trenutku sem začutil, da zaradi načina življenja v Ljubljani vse manj pišem in se vse več ukvarjam s stvarmi, ki bi me potegnile stran od pisanja. Takrat sem prvič začel razmišljati, da bi šel stran, se umaknil. Zakaj bi izbiral druge lokacije, če je Prekmurje natanko takšno, kot si zamišljam.

Murska Sobota je majhno mesto, napol med vasjo in mestom, v petih minutah prideš peš iz centra v naravo, poleg tega je v njej zelo velik, star in prijazen park. Tu se počutim dobro, je pa tudi res, da se v javno življenje Prekmurja in Murske Sobote ne vključujem in se tudi ne želim. Lahko rečem, da je to okolje, v katerem živim in delam, prodajam in nastopam pa drugje.

Vseeno je videti, da zelo sledite različnim dogajanjem v Prekmurju, dobesedno živite z njim.

Feri: Seveda. Gre za majhno pokrajino s specifično zgodovinsko usodo, za zgodovinsko pripadnost prekmurstvu oziroma kolektivni duši, ki ni imela posebne sreče skozi zgodovino. Če pa si po nagnjenju humanist, si seveda taki duši in okolju naklonjen že sam po sebi.

Prav tako imate zelo oseben odnos do reke Mure, kajne?

Feri: Mura je zelo prijazna kot naravno okolje, kot izletišče, sprehajališče ... Sploh kotički v njenem dolnjem toku, ti so zelo ohranjeni in živi. Te dni je Mura poplavna. To so trenutki, ko prestopi bregove, ko je huda reka, tudi zahrbtna, s čimer ogroža življenja. Sploh ima Mura dvojno naravo.

Po eni strani je idilična, prijazna, celo romantična, po drugi strani pa je s svojimi vrtinci in poplavami nevarna reka. Ta njena dvojnost me privlači tudi zaradi tega, ker me sicer v življenju privlači dvojna narava, ker je to arhetip, ki je vgrajen v moj odnos do sveta. Po drugi strani pa je tudi literarno zanimiva, spet zaradi dvojne narave.

Nekaj, kar je samo po sebi mirno, nenevarno ali kar je samo po sebi zlobno, nevarno, ni zanimivo. Zanimivo je ravno to, kar nosi v sebi, kot nosi v sebi naše življenje. Tudi mi smo lahko v različnih okoliščinah zelo različni, tudi naša dejanja. Življenje na našem planetu se je razvilo s pomočjo tega misterija. Če ne bi bilo tako, ga ne bi bilo ali bi že propadlo. Ker to, kar na ta način vznemirja, tudi pomaga živeti in ohranjati. Gre za dobro in zlo.

Imate v Prekmurju prijatelje, čeprav ste omenili, da se ne vpletate v tukajšnje življenje?

Feri: Imam jih zelo veliko. Lahko tudi rečem, da so moji prijatelji in znanci z zelo različnih območij, različnih položajev, imajo različne interese … Seveda se prijateljsko življenje navadno ne dogaja v javnosti. V javnosti se kažemo, se nekaj gremo, smo jara gospoda ali odpadniki. Mislim, da se prijateljstvo dogaja nekje drugje, navsezadnje nimam prijateljev samo tukaj.

Imate prijatelje tudi med tukajšnjimi Romi?

Feri: Med njimi imam veliko prijateljev, se tudi kar družim z njimi. Čeprav je edino naselje, v katerega zelo pogosto zahajam, v Kamencih, kjer živi ciganski poglavar Ludvik, ki sem ga spoznal ob snemanju filma Halgato, posnetem po mojem romanu Namesto koga roža cveti. Zelo sva se ujela in seveda je od takrat minilo že veliko let. Zdaj je že v tistih letih, ko je moder. Veliko življenjskih modrosti sem pobral tudi od njega.

Ločujete Rome od Ciganov?

Feri: Družim se s temi, ki si sami rečejo Cigani, ravno zaradi pristnosti, in Ludvik je eden izmed njih. On dejansko skrbi za ohranjanje tradicije, tudi znotraj skupnosti. V sebi ima še željo po potovanju, ki ga rahlo načenja vsako pomlad, ker mi potem govori o dišeči slami, pa senu, kjer so spali, o prahu na cestah, o zgodbah, ki jih zdaj skoraj ni več.

Ta ciganska romantika in odnos sta v njihovi duši, verjetno tudi v krvi. Vedno, ko grem iz naselja, mi pravi: “Ti samo pridi, jaz bom vedno tu, ker mi Cigani smo se ustavili, vi beli zdaj bolj potujete, vi ste zdaj nomadi.” Dejansko, če pogledaš, se je to obrnilo, saj je novodobnih nomadov po svetu ogromno.

Vas v Prekmurju zadržuje tudi prisotnost prvotnosti?

Feri: Zato sem se tudi želel vrniti v to okolje, ker je tu prvotnost v ljudeh zelo prisotna. Zelo so ohranjeni nekateri običaji, tudi narečje je še zelo ohranjeno in skozi duhovno arheologijo se da priti do človeške prvotnosti. Podobno je s Cigani. Ti so prvotnost ohranili.

V bistvu gre za dojemanje kolektivne duše po Jungu. Tu je ta še zelo razpoznavna. Gre za pot do nje, za možnost, da jo zaznaš, začutiš in vidiš, kako neka skupnost deluje. V tem smislu je Prekmurje idealno, ker je zelo majhno. V Prekmurju živi tako malo ljudi, da poznaš skoraj vsakega.

Poznajo Prekmurci tudi vas?

Feri: Še vedno poskušam živeti z iluzijo, da me večina ne pozna. To je samoslepilo, ki mi pomaga živeti, da se lahko obnašam v vseh situacijah in v vseh pogledih.

Mislite, da ustvarjalec lahko v popolnosti odreže svoje korenine?

Feri: Pri ustvarjalcu mojega tipa to ni možno. Pri meni je ta gen zelo prepoznaven iz njega izhajam, bolj kot na Prekmurje sem vezan na Panonijo. Ta me vznemirja, tudi fenomen človeka iz ravnice, njegova posebna duhovna drža, poseben sentiment, ki ga opaziš šele v primerjavi z drugimi.

V čem se panonski tip človeka razlikuje od mediteranskega ali alpskega? Definitivno je ravnica, neskončna širina, na eni strani oddaljenost vsega in na drugi strani prisotnost Boga zaradi bližine neba nekaj, kar posameznika določa kot človeka, ki ima svoj odnos do sveta premišljen na specifičen način.

Medtem ko so Mediteranci veseljaki, ki so se napili sonca in vetra z morja, so Panonci kot zvezdice izgubljeni v širjavi, so nekako bogaboječi, z željo po obstanku in tudi s stepsko melanholijo. Nekaj, kar ni žalost, temveč način čustvovanja z noto zavedanja o svojem začetku in koncu. V bistvu so to zelo močne stvari in literarno zanimive.

Res pa je, da pri panonskem tipu človeka radi spregledamo drugi pol, ekstremno veseljačenje, ko te odnese. Panonskega človeka je treba pogledati znotraj te dvojnosti. Pri nekaterih je bolj izraženo prvo, pri drugih drugo.

Se vam zdi, da obstaja precej stereotipov o Prekmurju?

Feri: Obstaja stereotip, ki ga pripisujejo Mišku Kranjcu, pravzaprav naj bi se oblikoval na podlagi njegovega literarnega pričevanja o Prekmurcih, namreč stereotip o dobrih in malih ljudeh. Prekmurci so do tega stereotipa zelo nestrpni, ne želijo biti majhni in dobri ljudje, ampak bi bili radi uspešni in v koraku s časom.

Vem, da je Kranjec prinesel Prekmurje v slovensko zavest s svojo literaturo in da je takrat pisal o ljudeh z vasi, ker je tudi sam živel na vasi. Če dam svojo literaturo ob bok njegovi – moja najboljša romana o Prekmurju, Ločil bom peno od valov in Muriša, se ukvarjata z življenjem po gradovih, življenjem meščanstva in poskušata osvetliti drugo plat.

Namreč, življenje meščanstva in življenje na gradovih v Prekmurju je bilo za časa socializma nezaželeno ali rahlo zastranjeno, tako ljudje o tem malo vedo. Seveda, če pišeš o Prekmurju in Muri s kompleksnostjo, potem iz tega vsak vzame, kar zmore vzeti. Številni v Prekmurju so prepričani, da sem skupaj z Miškom Kranjcem sokrivec, ker pišem o prekmurski duši, o dobroti, ki v teh ljudeh neizprosno je, tudi o Muri, kot sem jo prej opisal, in prvotnosti Prekmurja na neki način.

Mar Prekmurci niso dobri?

Feri: Mislim, da niso nič bolj in nič manj dobri, kot so ljudje drugje po Sloveniji, vsaj to si upam trditi. Njih moti nekaj drugega, moti jih to, da tukaj ni razvoja, neke sodobnosti in urbanosti. Moti jih usoda slovenskega obrobja. Če greš v Belo krajino, je ta zelo podobna Prekmurju in ima podobne energije, pa tudi ljudje so podobni, zelo pristopni, v bistvu na ta način, kot so Prekmurci dobri.

Se zavedate, da ste tudi vi neverjetno dostopni in človeški?

Feri: To doživljam tudi v obratni smeri. Recimo, doživel sem čudovite trenutke v gorenjski vasi Podljubelj, ki bi po nekem sterotipu morala biti tipična gorenjska vas, ampak v nekaj dneh so se ljudje vedli do mene enako, kot jaz do njih.

Morda to potrjuje, da se človeške duše lahko dotaknejo druga druge ne glede na poreklo?

Feri: To je zagotovo tako, ni pa bistveno. To je nekaj, kar nas na nekih krožnicah obdaja, in o tem razmišljamo. Zelo radi pa posplošujemo in uporabljamo stereotipe ter označujemo. Za vsako nestrpnostjo, agresijo je navadno lastni manko. Ko tega manka ni ali ko je ego obrušen, se človek verjetno obnaša drugače.

Je lahko lasten ego nevaren za ustvarjalca?

Feri: Ego ubija, glede tega ni dvoma. Vem, da je to mnogo ljudi spravilo ne samo na kolena, ampak pod mizo. Če si kaj štejem v dobro ali če sem od dolgoletnega pisanja odnesel kaj dobrega, je to, da sem si obrusil ego, da lahko zdaj živim lepo sam s sabo.

Ste se precej spremenili?

Feri: Mislim, da se vsak človek spremeni, odvisno je le, koliko. Znajo pa ti procesi teči tudi v nasprotno smer, ko se ego začne valiti kot kepa. Veliko sem v svetu glasbe, filma, kjer je to še bolj nevarno, ker ljudje pridejo bolj nepripravljeni. Ko stvar ni premišljena, je vedno težava. Ego rodi samoljubje. Je ego sposoben ljubiti drugega razen sebe?

Ni ljubezen velikokrat tema vaših romanov?

Feri: Skrivnost Petelinjega zajtrka je preprosto v dveh ljubezenskih zgodbah, ki sta položeni v ta roman. Ena je prepovedana ljubezen vajenca do poročene ženske, druga pa platonska ljubezen mehanika do pop ikone. V teh dveh ljubezenskih zgodbah sta neskončna moč in energija. Pripovedovanje o ljubezni je začaralo vse drugo.

Torej je ljubezen zelo visoko na vaši vrednostni lestvici?

Feri: Ljubezen je moje najvišje vodilo. Prepričan sem, da se človek lahko polno realizira samo s pomočjo drugega ali ob drugem, v drugem in da je za to potrebna ljubezen. Brez tega ni življenja.

Se vam ne zdi, da dandanes ljudje neradi kažejo svojo ranljivost?

Feri: Mislite, da si ljubezni kot čustva ne upajo postaviti na prvo mesto vrednostne lestvice? Če imaš koga rad ali če koga ljubiš, mu boš vedno povedal, da ga ljubiš, sicer pač ne bo vedel. Ljubezen ne bo vrnjena in krog ni sklenjen. O Ljubezni je treba govoriti.

V neki otroški pesmici sem zapisal stavek Ljubezen je potrebno ljubiti. Otroci imajo ta stavek zelo radi, večkrat ga vidim napisanega v šolah kot slogan in mislim, da ga je mogoče različno razumeti. Lahko tudi kot filozofsko misel, ki ti želi povedati, da je ljubezen tisto največ, kar lahko imamo v življenju.

Tekst: Suzana Golubov
Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja