Težava pogosto ni v dogodku, temveč v našem odzivu nanj.
Ko izgubimo priložnost, ko nas nekdo razočara ali ko se stvari ne odvijejo po načrtu, se zdi, da je bolečina logična posledica okoliščin. Toda starodavni stoiški misleci so trdili drugače.
Niso dogodki tisti, ki nas zlomijo.
Zlomi nas razkorak med tem, kar se je zgodilo, in tem, kar smo si želeli, da bi se zgodilo.
Trpljenje se začne z besedami:
»To ni pravično.«
»Zaslužim si več.«
»Zakaj ravno jaz?«
V teh mislih ni samo bolečina — v njih je upor do realnosti. Življenje samo po sebi ni osebno. Ni usmerjeno proti nam. Dogodki nimajo namena, da bi nas kaznovali ali nagradili. So preprosto del toka, ki se odvija. A ko vztrajamo, da bi moralo biti drugače, ustvarimo notranji konflikt. In prav ta konflikt boli.
Moč se skriva v interpretaciji
Filozofija stoikov nas uči razlikovati med tem, kar lahko nadzorujemo, in tem, česar ne moremo. Zunanje okoliščine pogosto niso v naših rokah. Naša presoja pa je. To seveda ne pomeni, da moramo postati ravnodušni in da ne smemo čutiti. Pomeni, da lahko izbiramo, ali bomo dogodku dodali še plast odpora, jeze in zgodbe o krivici.
Ko opustimo potrebo, da bi realnost ustrezala našim pričakovanjem, se zgodi nekaj presenetljivega in notranja napetost pogosto popusti.
Ideja, da nismo žrtve okoliščin, je zahtevna. Lažje je kriviti svet kot pogledati vase. Toda prav v tem premiku se skriva svoboda.
Ko prenehamo vztrajati, da bi moralo biti življenje drugačno, kot je, se energija, ki je bila prej porabljena za boj, sprosti. Ostane jasnost, v jasnosti pa se začne moč.
