V pismu se je skrivala celotna resnica o ljubezni.
Zgodba o slavnem nemškem književniku Francu Kafki in deklici z izgubljeno lutko sicer ni zgodovinsko potrjena, a je postala znana po pričevanjih Dore Diamant, Kafkine zadnje življenjske sopotnice.
Po tej zgodbi je Kafka nekega dne v berlinskem parku Schöneberg srečal jokajočo deklico, ki je izgubila svojo lutko.
Skupaj sta neuspešno preiskovala park v upanju, da bi jo našla. Nato ji je Kafka dejal, da bo naslednji dan znova prišel in da bosta lutko iskala skupaj. Ko naslednji dan lutke nista našla, je deklici podaril pismo, ki ga je napisala "lutka".
"Prosim, ne joči. Odpotovala sem, da vidim svet. Pisala ti bom o svojih pustolovščinah."
Tako se je začela zgodba, ki je trajala do konca Kafkinega življenja. Ob njunih srečanjih je Kafka deklici bral skrbno zapisane dogodivščine lutke, ki jih je deklica sprejemala kot čarobne.
Naposled je Kafka prinesel lutko (kupil jo je), ki se je "vrnila" v Berlin.
"To sploh ne izgleda kot moja lutka," je presenečeno rekla deklica.
Kafka ji je nato izročil še eno pismo, v katerem je lutka napisala: "Potovanja so me spremenila."
Deklica je objela novo lutko in jo srečna odnesla domov.
Leto kasneje je Kafka umrl. Mnogo let kasneje, ko je deklica že odrasla, je v lutki našla skrito pismo. V majhnem lističu, ki ga je podpisal Kafka, je bilo zapisano:
"Vse, kar ljubiš, bo verjetno izgubljeno, a na koncu se bo ljubezen vrnila na drug način."
