Obiskal nas je Franci Gerbec, podpredsednik Zveze pacientov Slovenije, in spregovoril o nujnosti večje dostopnosti do psihoterapevtske pomoči. Opozoril je tudi na pretirano medikalizacijo, nepregledno predpisovanje antidepresivov ter pomanjkanje temeljite sistemske refleksije. Zavzema se za gradnjo mostov med psihiatri, kliničnimi psihologi in psihoterapevti ter poudarja, da sta spoštljiv odnos in zaupanje ključna temelja okrevanja – tako posameznika kot celotne družbe.
Nujno je potrebno izboljšati dostopnost do psihoterapevtske pomoči!
Pri vprašanju dostopa do psihoterapevtske pomoči je jasno: treba je izboljšati dostopnost in zagotoviti kakovostno obravnavo. Zavedamo se, da so trenutne zmogljivosti na tem področju povsem nezadostne. To potrjujejo vsi uradni podatki o čakalnih dobah, pa tudi analiza, ki smo jo prejeli z Razširjenega strokovnega kolegija za otroško in mladostniško psihiatrijo.
Veliko je tudi površinskih psihoterapevtskih obravnav. Vemo pa, da mora biti psihoterapevtska pomoč kontinuirana in dolgoročna – pogosto traja tudi leto ali dve. Če je dostop mogoč le enkrat na leto, takšna obravnava nima pravega smisla.
Nesposobnost sistema za samorefleksijo
Še en problem, na katerega moramo opozoriti, je to, da slovenska psihiatrija že desetletja ni sposobna pogledati vase in ugotoviti, kaj se v resnici dogaja znotraj psihiatričnih bolnišnic in z ljudmi na zaprtih oddelkih.
To potrjuje tudi študija, ki jo je naročilo Ministrstvo za solidarno prihodnost pri Fakulteti za socialno delo. Ugotovili so, da se v varstvenih zavodih nahaja nekaj 1000 ljudi, ki tam bivajo povprečno 5, v nekaterih primerih tudi 20 let. Že dolgo je jasno, da bi ti ljudje morali živeti zunaj teh ustanov – v skupnostih ali ob rednih srečanjih s strokovnjaki.
V naši zvezi imamo sedem društev s področja duševnega zdravja – to so vse ljudje, ki so bili hudo življenjsko preizkušeni. Nekateri so bili večkrat hospitalizirani. Ko je izbruhnila afera z nasiljem na Psihiatrični kliniki Ljubljana, so se prav ti ljudje – na poziv takratnega ministra dr. Bešiča Loredana – oglasili in pričali na policiji.
In kaj se je zgodilo do danes? Praktično nič. No, res je, da je Urad za nadzor kakovosti in investicije v zdravstvu 20. septembra lani izdal odločbo z osmimi ureditvenimi ukrepi za kliniko. Najbolj šokantno pa je bilo branje obrazložitve, kaj se je tam dogajalo: 23 strani, ki smo jih poslali v presojo tudi strokovnjakom v tujini. Ti so odločbo označili kot prelomno – povedali so, da bi v državah, kot so Škotska, Anglija ali Belgija, ustanovo ob takšnih ugotovitvah že zdavnaj zaprli.
Video intervju:
- Preberite si tudi: Dr. Saša Poljak Lukek: "Duševna stiska izhaja iz odnosov in prvo, kar človek potrebuje, je ODNOS."
O vlogi psihoterapevtov in nevarnostih medikalizacije
Ljudje potrebujejo psihoterapevte, ljudi, ki znajo poslušati, razumeti, usmerjati. Tisto, kar ljudje najprej pričakujejo, je prijazen odnos, spoštljiv pogovor, občutek varnosti in zaupanje. Brez tega ni zdravljenja. Odnos in zaupanje sta polovica okrevanja. Vsakdo od nas to občuti, ko stopi v katerokoli ordinacijo.
Zato nasprotujemo diskreditaciji psihoterapevtov kot potencialno nevarnih ali neprimernih. Ob tem pa se nihče ne vpraša, kaj pomeni to, da je v Sloveniji popolna medikalizacija psihiatrije. Kaj pomeni dejstvo, da imamo pretirano rabo zdravil – predvsem antidepresivov?
Osebno sem to doživel pri svoji ženi. Ko je bila hospitalizirana, je zaradi okužbe razvila hitro in močno depresijo. Nemudoma so jo začeli zalagati z antidepresivi. Ko je umrla in sem prebral navodila teh zdravil, sem bil šokiran. V njih jasno piše, da lahko povzročajo resne posledice za ledvice in druge stranske učinke. Se kdo ob tem, ko pravi, da so psihoterapevti nevarni, vpraša, kako nevarno je v določenih primerih nekritično in pretirano predpisovanje zdravil?
Kdo v Sloveniji predpisuje največ antidepresivov?
Zanimivo dejstvo: 75 % vseh antidepresivov pri nas predpišejo splošni zdravniki, ne psihiatri. To pomeni, da sistem omogoča, da tudi zdravniki brez posebnega znanja s področja duševnega zdravja množično predpisujejo zdravila z resnimi posledicami.
Ob tem pa naj bi bili psihoterapevti glavni sovražniki pacientov? Nihče se ne vpraša, kaj se dogaja s tistimi ljudmi, ki so leta na antidepresivih. Nihče ne preverja, kakšne so dolgoročne posledice jemanja zdravil. Kje so podatki, kje je nadzor, kje so vprašanja odgovornosti?
Se pa Zveza organizacij pacientov absolutno zavzema za visoko strokovno raven psihoterapevtske pomoči. Naši predstavniki – gospod Tone Vrhovnik Straka, gospa Alenka Mavec in drugi – zagovarjajo nemški model: akademska izobrazba, strokovni izpit, večletna praksa. S tem se strinjamo.
Imamo pa pomisleke pri tistih, ki psihoterapijo izvajajo brez ustrezne izobrazbe ali le z delnimi usposobljenostmi. Zato podpiramo tudi vzpostavitev jasnih standardov in licenciranja. Pri tem so pripombe upravičene.
- Preberite si še: Dr. Robert Cvetek: "Bolj kot neznanje je nevarna iluzija znanja."
Pacienti smo nesrečni
Bistveno je, da med stroko zgradimo mostove – med psihiatri, kliničnimi psihologi in psihoterapevti. Vsaka od teh strok ima svoj prostor in smisel. Jasno mora biti, kdaj je treba poseči z zdravili, kdaj je primerna psihoterapija in kdaj svetovanje.
Psihiatri pogosto nimajo ne časa ne dodatnega znanja za psihoterapevtsko delo – tudi oni bi morali dobiti dodatna izobraževanja iz psihoterapije.
Tako kot je bil pred 20 leti konflikt med psihiatri in kliničnimi psihologi, zdaj doživljamo podoben odpor do psihoterapevtov s strani kliničnih psihologov. Mi, pacienti, smo sedaj nesrečni zaradi tega. Ustvarja se zmeda, v kateri se težko znajdemo. Ustvarja se splošno nezaupanje med strokami. To ni dobro za duševno stanje ljudi, ta napetost ne služi nikomur, najmanj pa ljudem, ki potrebujejo pomoč. In še posebej danes, ko je po covidu stanje na tem področju resno poslabšano.
Travma covida: boleče izgube in manjkajoča evalvacija
V Sloveniji smo – kot družba – doživeli hudo kolektivno travmo v času epidemije covida, ki je nismo predelali. Sam sem izgubil svojo ženo. Iz naše družine so umrli štirje. Tega ne bomo nikoli preboleli. In z nami je še deset tisoč drugih družin, ki nosijo isto bolečino.
Nikoli nismo dvomili o tem, da so zdravniki in zdravstveno osebje v tistem času dajali vse od sebe. Kritika ne leti nanje, ampak na neusposobljenost sistema.
In zdaj se vprašajmo: ali smo izvedli evalvacijo epidemije? Ali imamo nacionalno poročilo, ki bi jasno pokazalo, kaj je šlo narobe, kje so bile največje pomanjkljivosti, kdo je nosil odgovornost? Parlament in vlada bi morala ustanoviti neodvisno preiskovalno komisijo, ki bi preverila, ali so ključni akterji v času krize opravili svoje delo. Ne zato, da bi kazali s prstom – temveč zato, da se pripravimo na prihodnost, da se podobne stvari ne bi ponovile.
Primer je bila recimo popolna improvizacija v domovih za starejše. Nimam podatkov iz druge roke – govorim o izkušnji moje žene. Takrat se je osebje začelo samo odločati, kdo bo v katerem oddelku, kdo je bolj ogrožen in kdo manj. Sistem ni bil pripravljen na to. In čeprav vemo, da so imeli povsod po svetu podobne težave, se mi iz tega nismo dovolj naučili.
Še vedno nismo sposobni temeljite samorefleksije. To pa je ključen problem. Doživeli smo tudi poplave, in zgodi se lahko tudi kaj drugega. Zato moramo imeti sistem, ki bo sposoben delovati tudi v izrednih razmerah.
Resnična obramba družbe niso orožja, ampak močni civilni sistemi
Tu se strinjamo tudi s predsednikom vlade: ko razmišljamo o varnosti, resnična obramba ni v orožju, ampak v stabilnih civilnih sistemih. Zdravstvo, sociala, skupnost – to so naše prve obrambne linije. In če te ne delujejo, potem tudi vse drugo odpove. Puške so manj pomembne. Naša varnost je odvisna od medsebojno dobro urejenih odnosov, da lahko učinkovito delamo. Zato je prav, da se danes pogovarjamo o zakonodaji na področju psihoterapije. Da iščemo rešitve, ne bojnih front.
Gradnja mostov med stroko in pacienti
Zveza organizacij pacientov že intenzivno sodeluje s kliničnimi psihologi in psihiatri. Včeraj sva se z generalnim sekretarjem srečala z gospodom Muževičem, ki je na naša stališča odgovoril kritično. A kljub razlikam smo se začeli pogovarjati, iščemo mostove. To je naporno, saj gre za popuščanja in pogajanja. Načrtujemo tudi pogovor z zdravniško zbornico in uglednimi psihiatri. Verjamemo, da lahko najdemo smiselne okvire, ki bodo v dobro ljudi.
Nasilja v šolah ne bodo rešili varnostniki
Po ustrezni strokovni pomoči kričijo tudi težave z nasiljem v šolah. Rešitve tukaj niso varnostniki – rešitev je, da se znamo pogovarjati, identificirati težave in vključiti vse ključne deležnike.
Pogosto so/smo del problema tudi starši. Vzgojne težave niso zgolj individualne – so odraz družinskega, družbenega in sistemskega konteksta. Tako kot je nekoč dr. Rugelj zahteval, da na obravnavo pridejo tudi zakonski partnerji, moramo danes znati vključiti starše v celosten pristop. To pomeni skupnostno razpravo, odprtost in tudi samorefleksijo. Priznati, da smo morda v lastni vzgoji storili napako, pa je izjemno težko – a nujno.
Napake delamo v odnosih
Veliko je motenj v družinskih odnosih. Naj navedem primer iz kulture. Pred kratkim sem si ogledal dramo Zdravnica v Slovenskem narodnem gledališču. To ni bila zgodba o strokovni napaki – temveč o napaki v odnosih. Tovrstne situacije se dogajajo vsak dan, in prav o njih nam ljudje pripovedujejo.
Zato bomo v Zvezi organizacij pacientov Slovenije v kratkem vzpostavili spletni portal za anonimne prijave, kjer bodo ljudje lahko varno delili svoje izkušnje. Pacienti se namreč pogosto neradi izpostavimo v zvezi z nekim dogodkom, ki je povezan z nekim zdravnikom.
Mi bomo prejete primere ustrezno pregledali, razvrstili in jih po potrebi tudi posredovali naprej – z namenom nadzora, izboljšav in preprečevanja ponavljanja napak. Cilj je, da odpravljamo vzroke težav v sistemu. Večina pacientov ne želi, da se zdravniku kaj zgodi, ampak želijo samo, da se razmere izboljšajo in da se pristop spremeni. Prav tako želijo jasno opravičilo, če je šlo kaj narobe.
Potrebna je iskrena razprava namesto okopavanja v stališčih
Vedno je bilo tako, da tisti posamezniki znotraj stroke, ki so želeli naprej, ki so znali pogledati širše in globlje, so pogosto najprej naleteli na odpor v lastnih strokovnih krogih. To je čisto človeško – tega nam ni treba obsojati ali se zgražati. Pomembno pa je, da znamo podpreti tiste, ki imajo pogum, da naredijo korak naprej. Jedro problema je žal tudi to, da gre pogosto za moč in oblast nad ljudmi. Pa tudi za denar.
Najpomembnejše sporočilo vsega tega je: moramo se nehati zakopavati v lastna stališča in se začeti iskreno pogovarjati, kako bomo stvari spremenili. Graditi mostove, ne zidove. Vzpostavljati sisteme, ki bodo ljudem dajali občutek varnosti in upanja. To velja za zdravstvo, šolstvo, socialo – za vse temeljne sisteme, ki držijo skupaj našo družbo. Tako kot odnos zdravi posameznika, lahko zdravi tudi družbo.
