Franci Gerbec, podpredsednik Zveze pacientov Slovenije, v pogovoru izpostavi nujnost odprtega in vključujočega dialoga o duševnem zdravju ter poudarja, da zgolj represivne rešitve – kot je denimo uvajanje varnostnikov v šole – ne morejo nasloviti globljih težav, s katerimi se soočamo kot družba.
Zakaj Zveza organizacij pacientov Slovenije podpira zakon o psihoterapiji? Zakaj bi bili psihoterapevti lahko pomemben doprinos tudi v šolstvu?
Franci Gerbec: "Verjamem, da so predstavniki stroke med tistimi, ki se zavedajo, kako pomembno je, da približamo stališča in postavimo razumne, strokovne okvire za nadaljnji proces, kar se tiče sprejmanja zakona o psihoterapiji.
Najbolj radikalna linija, ki je trenutno v teku, zagovarja, da je treba postopek sprejemanja zakona o psihoterapiji ustaviti. Stališče NIJZ vključuje tudi zapis, da naj bi se ta tema ponovno odprla šele čez pet let. S tem se nikakor ne strinjamo! Kaj vse se lahko zgodi v petih letih? Ali nam niso dovolj številni primeri, ki kar kričijo po ustrezni strokovni pomoči? Tudi na primer nasilje v šolah?
V šolah ni rešitev v tem, da bomo nastavili varnostnike. Rešitev je v tem, da se znamo pogovarjati, da znamo identificirati pravi problem. In kaj je ta problem? Nekateri predstavniki šolstva pravijo: "V šole ne bomo pustili, da se selijo neke vrste dispanzerji." Pa vendar – pogosto so oziroma smo prav starši del problema. In če hočemo reševati stvari, moramo vključiti tudi starše.
To ni nič novega – v preteklosti je bil, denimo, dr. Rugelj znan po tem, da je vedno zahteval, da pridejo na obravnave tudi zakonski partnerji. Podobno bi morali ravnati tudi pri obravnavi nasilja v šolah – vključiti starše in širšo skupnost. Potrebujemo skupnostne razprave. Moramo si znati pogledati v oči. In to je najtežje. Vsakemu od nas je težko priznati, da smo morda v vzgoji kdaj tudi sami naredili napako.
Eklatanten primer za to je drama, ki sem si jo ogledal v Slovenskem narodnem gledališču – Zdravnica. Gre za tipičen primer, kjer ni šlo za strokovno napako, temveč za napako v odnosih. In prav takih situacij imamo ogromno. Ljudje nam o tem ves čas poročajo.
Na Zvezi organizacij pacientov trenutno intenzivno pripravljamo spletni portal za anonimne prijave na tem področju. Prijave bomo pregledovali, triažirali in ustrezno posredovali naprej. Nekatere prijave bodo ostale anonimne, druge pa ne – cilj pa je, da sprožimo ustrezne postopke in ugotovimo, kaj ne deluje. Kje so težave? Kaj ni v redu?
Vse to želimo početi ne zato, da bi kaznovali, temveč da bi odpravili vzroke teh pojavov. Tu pa pridemo do ključnega izziva: da se končno spustimo na realna tla, da začnemo razpravljati odprto in iskreno. Da se dogovorimo, kako bomo zadeve spremenili.
Po našem mnenju nas okopavanje za različnimi frontami in obstreljevanje s simboličnimi topovskimi streli, kot se trenutno dogaja v zvezi z zakonom o psihoterapiji, dolgoročno ne vodi nikamor."
