Na resničnih dogodkih zasnovana knjiga ameriške znanstvene novinarke Rebecce Coffey, Hysterical: Anna Freud’s Story, odstira zapleten, a ganljiv odnos med Sigmundom Freudom in njegovo najmlajšo hčerko Anno. Gre za intimno, pretresljivo pripoved o ženski, ki je živela v senci očetove genialnosti – in njegovih predsodkov.
Oče psihoanalize in hči, ki je ljubila drugače
Roman Hysterical temelji na resničnih dejstvih in na novo osvetljuje odnos med Sigmundom Freudom, utemeljiteljem psihoanalize, in njegovo hčerko Anno – psihologinjo, pedagoginjo in pionirko otroške analize. Anna je bila izjemno bistro dekle, a tudi ujetnica časa, v katerem je bila ženska inteligenca pogosto razumljena kot grožnja.
Coffeyjeva razkriva, kako je bilo za Anno odraščati kot lezbijko v družini, kjer je oče homoseksualnost označil za »moralno in čustveno smrt«. Freud je lastno hčer več let psihonaliziral, kar je pomenilo, da mu je morala vsak večer pripovedovati o svojih željah, fantazijah in notranjih bojih. Kljub očetovemu nerazumevanju in poniževanju mu je ostala zavezana vse do njegove smrti.
- Preberite si še: Kar je Freud počel svoji lastni hčerki, ni bilo normalno
Ljubezen, ki ni smela imeti imena
Anna Freud je večino življenja preživela z Dorothy Tiffany Burlingham, potomko znane ameriške družine Tiffany. Njuno partnerstvo je bilo dolgo prikrito, saj so v Freudovem krogu raje govorili o »neporočenem življenju« kot o ljubezni med ženskama. Pisateljica pravi, da jo je prav ta tišina spodbudila, da je napisala zgodbo:
»Anna je bila vedno opisana kot ‘vestalka’, popolnoma posvečena očetu. A v resnici je živela globoko, strastno življenje, le da o tem ni nihče spregovoril.«
Ko je raziskovalec Jeffrey Moussaieff Masson v osemdesetih letih brskal po Freudovem arhivu, je izvedel zanimivo podrobnost: hišna pomočnica, ki je za Dorothy delala več kot pet desetletij, je povedala, da sta Anna in Dorothy »vsaka imeli svojo sobo, a spali tam, kjer sta želeli«.
Med zvestobo in svobodo
Coffeyjeva v intervjuju pojasnjuje, da jo je pri pisanju zanimal paradoks Anninega življenja: ženska, ki je pomagala tisočem otrok, je sama živela v duhovni in čustveni ujetosti. Freud je bil za njo hkrati ljubljeni oče in simbol patriarhalne moči, ki ji ni dovolil biti, kar je bila.
»V romanu sem pustila odprto vprašanje, zakaj Anna nikoli ni zapustila očetove sence. Ločiti se od družine je bilo za žensko tistega časa skoraj nemogoče. Morda je vedela, da bi s tem izgubila vse – tudi občutek pripadnosti.«
Pisanje kot analiza
Avtorica priznava, da se je med pisanjem močno poglobila v psihološki svet likov:
»Ničesar nisem izumljala brez temelja. Prebrala sem vse – objavljena dela Freudovih, uradne in neuradne biografije, dnevnike, pisma. Zgodovinska dejstva sem povezovala kot točke v risbi – vse, kar sem morala dodati, so bile besede, ki bi jih ti ljudje morda res izrekli.«
Roman je zato preplet zgodovine, psihološke analize in čustvene resničnosti. V njem Anna ne nastopa kot žrtev, temveč kot ženska, ki skuša najti prostor med ljubeznijo in svobodo, med dolžnostjo in resnico o sebi.
Zgodba, ki odpira srce
Hysterical: Anna Freud’s Story ni zgolj zgodba o Freudovi hčerki – je pripoved o človeški potrebi po sprejetosti in ljubezni, o bolečini, ki nastane, ko ti tisti, ki bi te moral razumeti, tega ne zmore. Roman nas spomni, da tudi največji um lahko ostane slep za tisto, kar je najbolj bistveno – srce.
Vir: psychologytoday.com
https://sensa.metropolitan.si/osebna-rast/freud-znacilnosti-mocne-zrele-osebnosti/