Sigmund Freud ni pisal priročnikov za prekinjanje odnosov, niti ni sestavljal seznamov ljudi, ki bi jih morali izločiti iz svojega življenja. Bil pa je natančen opazovalec človeške psihe – in prav zato so njegove misli o odnosih še danes presenetljivo aktualne.
Čeprav Freud nikoli ni zapisal, da obstajajo »tri vrste ljudi, s katerimi se ne bi smeli pogovarjati«, kot pišejo članki na spletu, pa iz njegove teorije jasno izhaja nekaj drugega: vsi odnosi ne podpirajo naše rasti. Nekateri nas zadržujejo v nezrelih vlogah, drugi izčrpavajo našo čustveno energijo, tretji pa nas nezavedno potiskajo v ponavljanje starih bolečin.
Ljudem je pogosto težko priznati, da ni vsako prijateljstvo ali bližina namenjena temu, da traja vse življenje. V odnosih vztrajamo iz navade, lojalnosti, strahu pred osamljenostjo ali zaradi občutka krivde. Psihoanalitični pogled pa nas vabi k bolj neprijetnemu, a osvobajajočemu vprašanju: ali ta odnos podpira mojo zrelost – ali jo zavira?
Nezmožnost osamosvojitve
Freud je zrelost razumel predvsem kot notranji proces ločitve od starševskih avtoritet. Ne v smislu prekinitve odnosov, temveč v sposobnosti, da posameznik razvije lastno presojo, odgovornost in notranjo avtonomijo.
V praksi se nezmožnost osamosvajanja pogosto kaže v odnosih, kjer ima človek občutek, da je vedno prisoten še »tretji glas« – družina, starši, pretekli vzorci. Odločitve, ki bi morale biti osebne ali partnerske, se spreminjajo v kolektivne razprave. Takšni odnosi redko dosežejo psihološko zrelost, saj eden od vpletenih ostaja v vlogi »večnega otroka«.
Freud je opozarjal, da brez te notranje ločitve od staršev ni mogoče vzpostaviti odnosa med dvema odraslima osebama – temveč le med odraslim in otrokom ali med dvema nezrelimi vlogama.
Pretirano govorjenje
V Freudovem delu ima tišina posebno težo. Govorjenje samo po sebi še ne pomeni stika – lahko je tudi obramba pred mislijo, pred čustvom ali pred resnično bližino.
V sodobnem jeziku bi takšne odnose opisali kot enostranske: eden govori, drugi posluša. Pogovor se spremeni v monolog, v katerem ni prostora za izmenjavo, refleksijo ali čustveno prisotnost. Freud bi to razumel kot obliko narcistične komunikacije, v kateri drugi obstaja predvsem kot ogledalo, ne kot sogovornik.
Dolgotrajna izpostavljenost takšnim odnosom postopoma izčrpava. Pristna bližina namreč zahteva ravnovesje med govorjenjem in poslušanjem – ter pripravljenost, da se ob drugem tudi ustavimo.
Odnosi, ki prinašajo le temo
Freud je dobro poznal človeško trpljenje in ni nikoli zagovarjal bežanja pred bolečino. A hkrati je opozarjal na nezavedne mehanizme, s katerimi ljudje svojo stisko ves čas prenašajo na druge.
Obstajajo odnosi, v katerih ena oseba nenehno deli le svoje poraze, razočaranja in bolečine, medtem ko veselje, uspehe ali upanje zadržuje zase. Takšna dinamika ne temelji na iskrenosti, temveč na razbremenjevanju – drugi postane nosilec čustvene teže, ki je sam ne zmore več.
Če ob nekom vztrajno čutimo utrujenost, težo ali občutek odgovornosti za njegovo notranje stanje, govorimo o čustveni obremenitvi. Psihoanalitični pogled nas pri tem ne spodbuja k obsojanju, temveč k razločevanju, kaj je sočutje in kaj nezavedno prevzemanje tuje bolečine.
Freudovo ključno vprašanje: "zakaj vztrajamo?"
Morda najpomembnejši Freudov uvid ni v tem, s kom bi morali prekiniti stik, temveč zakaj v določenih odnosih vztrajamo, tudi kadar nas ti ranijo. Po njegovem mnenju ljudje pogosto ponavljamo znane vzorce, ker so domači – ne zato, ker so dobri za nas. Odhod iz določenega odnosa zato lahko v nekaterih primerih pomeni tudi prelom z nezavedno zvestobo preteklim bolečinam.
vir: sensa.mondo.rs
