Zakonsko življenje Fride Kahlo je bilo burno, strastno in hkrati globoko prepleteno z njenim umetniškim izrazom. Bila je poročena z Diegom Rivero, slavnim mehiškim slikarjem, s katerim sta ustvarila enega najbolj nepozabnih parov v umetniškem svetu 20. stoletja.
Frida je Diega spoznala kot mlada študentka umetnosti, ko ga je prosila za mnenje o svojih slikah. Kljub starostni razliki (on je bil 20 let starejši) in Diegovi slovesu zapeljivca, sta se leta 1929 poročila. Njun odnos je bil od začetka intenziven, poln ljubezni, a tudi nezvestobe, čustvenih izdaj in notranjih bojev.
Oba sta imela razmerja zunaj zakona – Diego z drugimi ženskami (celo s Fridino sestro Cristino), Frida pa z moškimi in ženskami. Kljub temu sta se znova in znova vračala drug k drugemu. Leta 1939 sta se ločila, a se že leto pozneje ponovno poročila – tokrat pod nekoliko drugačnimi pogoji in z večjo neodvisnostjo.
Njuna zveza ni bila konvencionalna, a je odražala Fridino svobodomiselnost, upor proti patriarhalnim normam in predvsem željo po iskrenosti v ljubezni – tudi če ta iskrenost pomeni bolečino. Frida je pogosto slikala svojo bolečino, telesno in čustveno, in Diego je bil pogosto osrednji lik v teh delih – kot ljubezen in rana hkrati.
Zakonsko življenje Fride Kahlo ni bilo idealizirano, temveč resnično, surovo, kompleksno. Bila sta duhovna in umetniška zaveznika, ki sta si bila hkrati najbližja in najbolj tuja. V enem od svojih zapisov je Frida o Diegu povedala: "Dve nesreči sta me doleteli v življenju. Prva je bila prometna nesreča, druga je bil Diego." In vendar ga je ljubila do konca.
Njuna zgodba je danes simbol strastne ljubezni, ki presega družbene norme – in hkrati opomin, kako zapletena je lahko pot ljubezni.
- Poglejte si še: Nikoli nikogar ne prosite za ljubezen
Frida Kahlo naj bi to povedala možu:
Ne prosim te, da me poljubiš, niti da se mi opravičiš, ko mislim, da nisi ravnal prav.
Ne bom te prosila, da me objameš, ko to najbolj potrebujem.
Ne prosim te, da mi poveš, kako lepa sem, niti da mi napišeš kaj lepega.
Ne bom te niti prosila, da mi poveš, kakšen je bil tvoj dan, niti da mi poveš, da me pogrešaš.
Ne bom te prosila, da se mi zahvališ za vse, kar počnem zate, niti za to, da si ob meni takrat, ko je moja duša na tleh.
Seveda te ne bom prosila, da me podpiraš pri mojih odločitvah.
Ne bom te niti prosila, da mi prisluhneš, ko imam za povedati tisoč zgodb.
Za nič te ne bom prosila – niti za to, da ostaneš z mano za vedno.
Ker če te moram za vse to prositi, potem si vsega tega ne želim več.
