V Afriki, Gani, sem bila prvič oktobra 2014, drugič sem se vrnila tja čez dobra dva meseca. Pravijo, da te Gana lahko začara. Mene je. Doživetje te dežele je težko opisati z besedami, ker jih preprosto ni. So občutki, drugačnost v vseh pogledih, notranje doživljanje, notranja preobrazba.
Afrika, zibelka človeštva, ponuja vse to, na kar smo že zdavnaj pozabili. Zavedanje, da smo vsi ljudje, s popolnoma enakim ciljem, ki nas žene skozi življenje: biti srečen, biti ljubljen in najti notranji mir. V prekrasni vasici, Barbara's village, sem spoznala Barbaro Bizovičar, ki je s svojo vasico ustvarila pravo oazo miru.
Spoznavanje drugačnosti je bil zame vedno izziv. V Gani sem doživela izkušnjo, ki sem jo prej opazovala samo od daleč. Je res, da so ljudje lahko srečni, čeprav nimajo ničesar in živijo z danes na jutri? Od kod črpajo moč in optimizem, od kod jim zavedanje, da 'vse bo', glede na to, da bi se nam v 'civilizaciji' že zdavnaj porušil svet, če bi bili na njihovem mestu?
Vasica Langma leži ob Atlantiku. Razpotegnjena je ob rdeči cesti, ki prej spominja na cesto, na katero so vsi pozabili, posejana z mnogo lesenimi hiškami, za katere se najprej zazdi, da življenje v njih ni mogoče. Pa vendar je vse v njih zelo živo. Del tega podeželja je tudi Barbarina vasica, ki jo poznajo vsi domačini. Pred dvanajstimi leti je bila Barbara prvič v Gani in je ostala. V neokrnjeni naravi si je zgradila hiško zase. Postavila si je svoj svet, zgradila novo življenje, ganski prijatelji so postali njena družina.
Počasi se je gradila vez med afriško in evropsko kulturo, marsikdaj tudi kaj nepremostljivega. Zanimanje za Barbaro, ki živi tam 'nekje dol', se je širilo in povečevalo. Njena ashanti hiša je dobila družbo; začela je nastajati vasica z ashanti in inzulezu hiškami, ki dajejo poseben čar vasici, ki ga je začutila Slovenka, ki ni v življenju šla dlje kot do Trsta.
Utrip v Barbara's village te poveže s svetom, ki ga nosiš v sebi. Črno in Belo. Sonce in Luna. Kakor Zgoraj, tako Spodaj. Sprejemanje in dopuščanje dobita novo dimenzijo. Mesec dni sem preživela med ljudmi, domačini, z njimi okušala vse to, kar je nam nerazumljivo. Zame je bilo neprecenljivo. Naučila sem se veliko.
Kot ena velika družina
Jutranji sprehodi ob Atlantiku, še preden je vzšlo sonce, so me vsak dan sproti opominjali na majhnost človeka. Neskončne peščene plaže, valovi, ki se poigravajo z vetrom in pot posujejo s školjkami, prijazni domačini, ki pozdravljajo z nasmehom kljub trpkosti življenja; otroci, ki nosijo vodo v posodah na glavi in tako oskrbijo družine ali pa se vračajo s polj; vse to že preden gredo v šolo... in ti veselo mahajo v pozdrav: "Hallo, how are you?" ... in nič ne prosijo.
Ribiči se vračajo z večernega ulova, njihove žene pa jih pričakajo ob obali, da začnejo razvrščati ribe. Družijo se. Skupaj so. Slišiš smeh in pogovore. Vsi so videti kot ena velika družina.
Gana je naravno bogata država. Je ena večjih izvoznic kakava, lesa, elektrike in boksitra; znana je po nahajališčih zlata in diamantov ... Narava v tej deželi je raznolika, v njej je mnogo narodnih parkov, več kot 75 plemenskih skupnosti, preko 45 različnih jezikov in nešteto narečij. Uradni jezik je angleščina.
Priložnost sem imela obiskati plemensko skupnost Nzima, ki je prava zanimivost in posebnost. Njeni prebivalci živijo v osrčju džungle, kamor ne vodi nobena cesta. Do njih prideš po rečnem kanalu s čolni, ki jih veslajo fantje in ves čas prepevajo pesmi ob spremljavi ptičjega petja. Reka je posuta z nešteto lokvanji in po eni uri vožnje se odpre pogled na koliščarsko vasico ob velikem jezeru – sestavlja jo le nekaj lesenih hiš, šola in dve cerkvi. Sledi sprejem pri poglavarju in pozneje druženje z domačini, ki nas toplo sprejmejo. Otročki mi mimogrede zlezejo v naročje in se me dotikajo.
Ena od posebnosti pri skupnosti Nzima je preizkušnja, kdaj so otroci zreli in sposobni obiskati prvi razred. To je takrat, ko se lahko z desno roko čez glavo dotaknejo levega uhlja. Tako se zgodi, da otrok, ki je manjše rasti, ne glede na svojo starost, ne more v prvi razred, ter seveda obratno. Visokorasli otroci gredo v šolo prezgodaj.
Zanimivost plemena v Nzulezu: že 600 let živijo na tem ozemlju in nikoli jih ni več kot približno 450. Po tradiciji se ukvarjajo z magijo, so spiritualisti, šamani, vrači, zdravilci, čarovniki ... med drugimi plemeni uživajo ugled strahospoštovanja.
Zelo zanimiva izkušnja je bila šamanski obred na lesenem pomolu, v somraku med nebom in jezerom, ki se tam nekje v daljavi stikata, med nešteto zvezdami, preko katerih se vsake toliko utrne zvezda ... Ko v popolni tišini slišiš "Ššššššššššššš", ki ga pospremi lahen vetrni piš, in na koncu se vse umiri ... Na prisotnost v tem času in prostoru vsake toliko opomni mrmranje šamana, ki v velik glinen vrč dodaja razne 'magične' stvari: korenine, v prah spremenjene živali, olja, kadila. Dim, ki se vali iz vrča in se ovija okoli vseh prisotnih, te dejansko blagoslovi in nehote se ti nekaj premakne v notranjosti. Odpirati se začneš samemu sebi. Veliko spoznanje.
Kraljevina Ashanti leži v osrčju Gane. Ko po urah vožnje po neskončnih cestah zagledaš vasice; kot gobe, ki ležijo ob cesti, s slamo pokrite hiške, zidane iz oranžne zemlje, kjer te spet mora sprejeti poglavar in pozneje, ko ti dovoli vstop v vasico, te spet pozdravijo gruča otrok in sramežljivi pogledi žensk. Hiške jim služijo samo za spanje, v notranjosti ni drugega kot amfora ali dve vode in nekaj oblačil. Življenje se odvija na njihovih dvoriščih, kjer sušijo paprike, čili, arašide, ali predelujejo karitejevo maslo. Med njimi se sprehajajo koze, mačke, kokoši in psi. Vasice imajo skupno kopalnico in mogoče sanitarije. Da bi imeli čistila za sanitarije sploh ni za pomisliti! In ljudje s tem preživijo.
Obisk narodnega parka Kakum je bil prava posebnost. Na višini 40 m sem se sprehodila po visečih mrežah in opazovala bujno naravo pod seboj in njihove eksotične prebivalce. Ananas, banane in kokos so bili na dosegu rok. Do obiskovalcev pridejo tudi opice, ki jih lahko hranijo, ali pa samo opazujejo mamo z mladičkom, kako potrpežljivo čaka, da se ta napije mleka.
Glavno mesto Accra ... velemesto s štirimi milijoni prebivalcev, kjer lahko občutiš utrip bede in blišča. Tržnice, vudu market, smetiščna naselja in predsednikova palača. Iz ene skrajnosti v drugo. Gneča na vsakem koraku. Tu imaš priložnost, da doživiš red v nerazumljivem kaosu.
Transfer. Nam večna uganka; kako jim uspe praktično brez nesreč. Ceste, na katerih je vse, kar obstaja. Poleg taksijev je najugodnejši in pogost prevoz tro-tro. Večji kombi, natrpan od zunaj in znotraj, z zmagovalno kombinacijo: šoferjem, sprevodnikom in župnikom. Voznega reda ne poznajo, kombi odpelje, ko je poln. V tej od sonca pregreti pločevini in družbi prepotenih potnikov lahko čakaš kakšno uro ali več. Vztrajnost in gorečnost župnika me je impresionirala, saj je pridigal in prepeval nepretrgoma dobre tri ure in verjetno še več, toda jaz sem prišla na svoj cilj.
Nikoli se nisem mogla načuditi ženskam, ki sem jih opazovala na tro-troju. Sedele so na plastičnih sedežih in čakale na odhod, jaz pa sem se spraševala, kako jim uspe zdržati v lasuljah. Večna želja, da bi imeli tisto, česar nimamo, je prisotna tudi pri njih: imeti dolge ravne lase. To storijo tako, da se postrižejo, skoraj pobrijejo na zelo kratko in si potem nadenejo prečudovito lasuljo dolgih, ravnih las.
Ritem afriške kulture odražajo njihovi plesi ob spremljavi bobnov in tradicionalnih glasbil. Energija, prožnost teles, barvitost njihovih kostumov, vse zavito v zgodbe njihovega vsakdana in zgodovine presenetijo in presunejo. Priznati moram, da sem marsikdaj občutila neko notranjo krivdo (morda gre za kolektivno zavest), da sem belka. Toda življenje gre naprej.
Od kod izvira njihova sreča?
Naš svet je raznolik, čeprav vsi živimo na istem planetu. Afrika mi je pokazala popolnoma drug vidik življenjskih vrednot. Pri njih se čas ustavi, vsaka težava se reši, močna družinska povezanost daje občutek varnosti in pripadnosti, skrb za drugega.
Od kod torej izvira njihova sreča? To je bilo največkrat postavljeno vprašanje, ki sem ga postavila domačinom. "From inside," je bil največkrat dobljeni odgovor, potrjen s položeno dlanjo na njihovo srce. In kaj si želijo? "A standard life," kar pomeni imeti streho nad glavo in vsak dan hrano na mizi.
Vse to je Gana in še mnogo, mnogo več.
Tekst: Nataša Zupan, fotografije: Nataša Zupanc, Shutterstock, Profimedia
- Preberite še Najboljši potovalni nasveti iz prve roke.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
