Ganljiva zgodba: Ljubezen je močnejša od smrti!

25. 11. 2023
Deli
Ganljiva zgodba: Ljubezen je močnejša od smrti! (foto: shutterstock)
shutterstock

Preberite si ganljivo zgodbo o smrti, ki nikakor ne pomeni konca.

Bila je noč, preden smo pokopali mojega očeta. Okoli 3. ure zjutraj sem zaslišala njegov glas, močan in jasen kot vedno. Mogoče je ta glas prihajal nekje iz mene, mogoče je bil del moje intuicije ali mojega srca. Za trenutek sem obstala. Moja prisotnost in prisotnost mojega očeta sta se v tistem trenutku zazdeli kot eno.

Slišala sem ga reči: “Ne skrbi zame, hči. V redu sem. Tega prekletega telesa nisem več potreboval! Bilo je staro, naporno in premajhno zame. Odleglo mi je, ko sem se ga osvobodil.”

Začela sem pogledovati okoli sebe.

“Ne išči me, punca moja. Nikamor nisem šel. Izgubil sem telo, a to v resnici nikoli nisem bil. Samo približal sem se ti. Jaz sem to, kar si ti. Vedno sem bil. Te lahko prosim za uslugo, draga hči?”

“Seveda, očka,” sem mu, še vedno začudena, odgovorila.

“Nimam več oči,” je rekel. “Če moram videti, lahko pogledam skozi tvoje?”

“Seveda lahko,” sem mu odgovorila. “Skupaj lahko gledava na stvari tega sveta, kadarkoli se ti zahoče.”

“In tvoja ušesa, hči? Lahko kdaj pa kdaj tudi jaz z njimi prisluhnem svetu?”

“Seveda, očka, kadarkoli boš želel. Skupaj lahko prisluhneva melodiji najinih dni.”

“In tvoja usta za govorjenje besed? Tvoj nos, za vonj, za dihanje? Tvoje roke in noge? Tvoje telo? Tvoje srce?” me je vprašal.

“Seveda, očka, skozi mene lahko čutiš vse. Začuti vse. Bodi živ. Spustila te bom notri, kadarkoli boš potreboval izkušnjo te materialnosti,” sem rekla.

A potem sem pomislila – ne, to ni res. “On” ne more doživeti sveta "skozi mene”. To je lažna delitev, ki jo je naredil naš človeški um. 

“On” in “jaz” nista razdeljena na dvoje. Nikoli nista bila. Prisotnost je tista, ki živi, vidi, sliši, vonja, misli in čuti. Oče se ne pogovarja “z mano” ali živi “skozi mene”. On je jaz. In jaz sem on. Vedno je bilo tako.

Kakorkoli že, naslednji dan “sva” sedela skupaj in gledala vzhajajoče sonce pred njegovim pogrebom. Zdelo se je tako običajno. Bila sva živa. Jaz sem bila on in on je bil jaz. Obstajala sva v čisti intimi. Ni bilo ločenih teles, ki bi bila v napoto. Bila sva brez mentalne delitve. Smrti ni bilo nikjer.

Če povem po resnici, sva na pogrebu prav uživala. Skupaj sva se smejala in jokala, se pogrešala in se znašla bližje, kot kadarkoli prej, se poslovila od telesa in pozdravila neskončni zdaj. Nič ni imelo smisla in hkrati je bilo vse popolnoma smiselno.

Zdaj živiva skupaj v popolni harmoniji. Oče vidi, kar vidim jaz. Sliši, kar slišim jaz. Misli in čuti, kar čutim in mislim jaz. Pogreša in se najde skozi mene. Zdaj vam piše te besede, da vas spomni na to, kar ste v resnici, nekje globoko v sebi, vedno vedeli:

Smrt ni nič takšnega, samo skrivnostni kolaps časa, razdalje in spomina. Ali, povedano preprosto: ljubezen ne more umreti.

Adijo, očka. In hkrati Živijo očka!

Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas. - MILA KAČIČ

Vir: Jeff Foster

Novo na Metroplay: "Svojo otroško igro dajem na papir." | Hana Stupica in Urška Križnik Zupan