Ob svetovnem dnevu vegetarijanstva se vračamo k zgodbi aktivista Garyja Yourofskyja in vprašanju, ki mu je spremenilo pogled na živali.
Gary Yourofsky je imel rad svojega psa. Obenem je, kot je pred leti povedal za Senso, brez posebnega razmisleka jedel hamburgerje. O sebi ni razmišljal kot o človeku, ki mu za živali ni mar. Nato ga je stric, ki je delal v cirkusu, povabil v zakulisje.
Tam je zagledal slona, priklenjenega z verigami. Prizor ga je pretresel in spodbudil, da je začel raziskovati, kako živijo živali, od katerih dobivamo hrano in druge izdelke. Iz tega zanimanja se je razvila njegova pot aktivista za zaščito živali.
Yourofsky pravi, da je v očeh živali pred zakolom videl vprašanje: "Človek, zakaj to počneš?"
Yourofsky pravi:
'Dokler bodo klavnice, bodo bojišča'
Če se želimo znebiti človeškega trpljenja, se moramo najprej znebiti trpljenja živali. Edina rešitev je končanje specizma. Specizem je oblika diskriminacije, ki izvira na predpostavki o superiornosti človeka ter omogoča izkoriščanje drugih vrst. Je izvorni vzrok za rasizem, seksizem, heteroseksizem in vse druge zlo-izme, ki obstajajo. Učinkovitega medsebojnega zatiranja, zasužnjevanja in ubijanja smo se naučili, ker smo vadili na živalih.
Če bi se znebili specizma, ne bi imeli posilstev, človeškega trpljenja, izkoriščanja ... Napasti moramo vzrok bolezni, izvor vsega sovraštva. Če naučimo otroke, da si vsi – tudi kokoš, miš ali pajek in druga majhna, šibka in na videz nepomembna bitja, zaslužijo svobodo in življenje, bodo ti otroci, ko odrastejo in se srečajo z različnimi ljudmi, lahko delovali nesovražno. Saj gre za sprejemanje različnih oblik, velikosti in barv. Če učimo miru od začetka, se znebimo rasizma.
Že tisoče let se poskušamo znebiti človeškega trpljenja, brez uspeha, niti blizu mu nismo. Kaj, ko bi za spremembo prekinili stare vzorce in naredili nekaj novega, drugačnega, poizkusili vase in v svoje telo dajati mir, namesto smrti, diskriminacije in nasilja – prav to se namreč dogaja v klavnicah.
Živali so prestrašene in ubite nasilne smrti. Human in srečen umor ne obstaja. V svoje telo vnašamo trupla, ki so umrla nasilne smrti, in se ob tem sprašujemo, zakaj je človeška vrsta tako nasilna.
