Predstavljajte si svet, v katerem glasovi niso le zunanji zvoki, temveč tudi notranji odmevi – nekateri nežni in pomirjujoči, drugi glasni, kritični ali celo zastrašujoči.
Fenomen slišanja glasov, ki se ga pogosto dojema skozi prizmo patologije, je bil od nekdaj del človeške izkušnje. Številni veliki misleci, mistiki in vizionarji so te glasove dojemali kot dragocen dar – kot most med vsakdanjostjo in globljimi vpogledi v skrivnosti človeka in življenja.
Sokrat je poslušal svoj notranji glas, ki ga je vodil skozi moralne dileme. Za Johna Thomasa Percevala, ki je slišal glasove v obdobju hude psihoze, so ti glasovi postali učitelji, ki so mu pomagali razumeti lastno notranjost in se soočiti s travmami.
Danes se o tistih, ki slišijo glasove, pogosto govori skozi jezik diagnoz in zdravljenja. Toda ali bi lahko slišanje glasov razumeli tudi kot posebnost, ki odpira vrata v globine človeške zavesti?
Gibanje Slišanje glasov in sodobne raziskave nas vabijo, da ta pojav raziskujemo onkraj stigme in strahu. Morda je prav, da na te glasove prenehamo gledati kot na nekaj, kar je treba utišati, in jih začnemo poslušati. Kaj nam želijo povedati o nas samih? In kaj lahko, če jih slišimo brez predsodkov, izvemo o tem, kdo smo kot ljudje?
Fenomen slišanja glasov
"Slišanje glasov" je nadvse širok izraz, ki ga je mogoče razumeti na različne načine. Medtem ko medicinska razlaga slišanja glasov (v besednjaku psihiatrične stroke pogosto zasledimo izraz “slušna besedna halucinacija” oziroma “SBH”) in drugih nenavadnih zaznav ta pojav obravnava pretežno kot simptome duševne bolezni, gibanje Slišanje glasov tovrstne zaznave razume kot eno izmed številnih ter (v nasprotju s prevladujočim prepričanjem) pogostih človeških izkušenj.
Zapis slišalke glasov
Nikoli mi ni dolgčas
"Ljudem večkrat povem, da mi ni nikoli dolgčas. Razlog za to so prav glasovi, ki jih slišim. Ne spomnim se, kdaj sem jih prvič slišala, vem pa, da je bilo že v predšolskem obdobju. Spomnim se predvsem prestrašenih glasov, ki sem jih pretežno poslušala večji del osnovne šole. Podpihovali so mojo anksioznost in panične napade, a sčasoma sem spoznala, da dramatiziram, in življenje ni tako strašno, kot se je zdelo prej.
Kot otrok sem večino prostega časa preživela sama in takrat so mi družbo delali drugi glasovi, ki so me popeljali v drug svet. Tako zelo sem se vživela, da nisem več videla svoje sobe, pač pa neki drug kraj. Kot v kakšnem filmu, ko ima nekdo v glavi cele scene in ga nenadoma neki zvok pripelje nazaj v ta svet. Vedno sem vedela, da so to moji glasovi, in nad njimi sem imela nadzor.
Še danes bolj ali manj vsak dan za kakšno uro obsedim in pustim glasovom, da me popeljejo skozi dogodke minulega dne. Na ta način sproti predelujem dogajanje, da ga lahko potem pustim za sabo in naslednji dan začnem na novo. Kot neka refleksija dneva. Pogosto v glavi odigram tudi prepire z drugimi osebami, ki si jih drugače ne morem privoščiti, in to mi pomaga pri predelovanju jeze.
Le enkrat se mi je zgodilo, da je bil v moji glavi glas, ki ga nisem prepoznala kot svojega. Ni bil preveč prijazen. Govoril mi je, naj se ubijem. Bil je kot šepet, a imel je neverjetno veliko moč. Za kak mesec ali dva je prevzel nadzor nad mojimi mislimi in takrat sem se zatekla v apatijo. To je bilo najbolj nenavadno stanje, v katerem sem kdaj bila. Kot da svojega življenja ne bi živela jaz.
Ohranila sem dovolj nadzora, da sem ostala v očeh drugih normalno funkcionalno bitje, a po drugi strani sem bila dislocirana. Nemo sem opazovala sebe in brezpomenski sivi svet okrog svojega trupla, ki je robotsko zjutraj vstalo, šlo v šolo, se pogovarjalo z ljudmi, jedlo, naredilo domačo nalogo in šlo spat.
Bila sem brez prihodnosti, le čakala sem na smrt. V tem času nisem slišala nobenega drugega glasu. V mislih sem bila nema. Nisem imela energije za produkcijo drugih glasov. Po izhodu iz apatije je trajalo kar nekaj mesecev, da sem nad neprijaznim glasom dobila nadzor in uredila svoje življenje. Ta glas lahko zdaj povežem z dogodki iz otroštva, ki jih takrat na zavedni ravni nisem razumela, sem pa čutila, da je nekaj močno narobe.
Naj končam z veselim glasom. Slišim lahko tudi glasbo po svoji izbiri. V primerjavi z glasbo, ki jo zaznam z ušesi, je ta sicer obledela, je pa dobro sredstvo za urjenje spomina. Pravzaprav lahko glasbo (če jo dovolj dobro poznam) v glavi razčlenim na posamezne dele (npr. glas, kitara, klavir), kar se mi zdi kar kul.
Vedno sem mislila, da glasove slišijo vsi in sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da jih ne. Glasovi, ki jih drugi ne slišijo, odevajo moje življenje v žive barve. Brez njih tudi mene ni. Res, z njimi mi ni nikoli dolgčas." – Marjetica
Celoten članek lahko preberete v reviji Sensa februar/marec 2025; v prodaji od 7. februarja
