Kako svobodne so naše misli? Ali obstajajo misli, ki si jih znotraj sistema družbenega nadzora ne upamo misliti, a bi si jih v nekem drugem kulturnem okolju drznili? Ali zbolevamo zaradi potlačenih misli?
Kaj imajo Marsovci s totalitarizmom?
Teorije totalitarizma se vedno znova dokazujejo v praksi. Orson Welles je leta 1938 nazorno prikazal lahkotnost igranja na človeško psiho. Kot zabrenkaš na kitaro, tako zazveni. Preprostost družbene manipulacije, ki jo je dokazal z genialno radijsko priredbo Vojne svetov H. G. Wellsa, je napovedala panike, ki so se pozneje dogajale tudi na globalni ravni.
Če lahko v izgubo pameti človeka spravijo Marsovci, jo lahko karkoli. Grožnja je lahko povsem, delno ali nič izmišljena. Za oblast je pomemben učinek. Pomembnejše je, da napadalec obstaja v glavah ljudi, kot kdo ta napadalec zares je. In ali je sploh relevanten in realen. Ena od najhujših iluzij je misliti, da si izven panoptikuma.
Tri leta po napadu Marsovcev je Orson Welles posnel svoj filmski prvenec, ki v očeh številnih filmskih kritikov še danes velja za najboljši film vseh časov. V značaju državljana Kana je izrazit sadizem, zlasti v odnosu do ženske, ki si jo je povsem podredil.
Vse do tega, da jo je silil, da pod največjim možnim sojem žarometov poje, slabo poje, in potem doživlja ponižujoče kritike, eno od njih je napisal celo sam, čeprav ona v resnici sploh nikoli ni želela peti. Držal jo je v socialni izolaciji. Zaradi narcisizma je izgubil vse: medijski imperij, politično kariero in tudi njo. Nikoli pa si ni dopustil, da bi izgubil njegov ego.
Preveč spomina
Orson Welles je zaradi Državljana Kana, ki je bil premierno prikazan maja 1941, postal nezaželen v marsikaterem hollywoodskem filmskem studiu. Dober mesec dni za premiero filma v ZDA pa je George Orwell v radijskem predavanju na BBC-ju razpravljal o vplivu totalitarnih režimov na svobodo izražanja. Takrat je bila ob omembi totalitarizma prva misel Hitlerjeva Nemčija, a Orwell ni pozabljal na takratno Stalinovo Sovjetsko zvezo.
»Čisto vsega se spomnim. To je moje prekletstvo, eno največjih prekletstev človeštva,« pravi eden glavnih pričevalcev Bernstein v Wellsovem filmu Državljan Kane.
Tudi Orwell je imel neselektivni spomin, kar ga je oddaljilo od socialističnih krogov. Ni se predajal političnemu oportunizmu, ampak je sledil Shakespearovi maksimi »Sam sebi bodi zvest«. Najhujše, kar lahko rečemo o neki umetnini po Orwellu, je, da je neiskrena. Če literatura ni resnicoljuben izraz, kar nekdo misli in čuti, je prazen nič. Žal Orwellovi uvidi nikakor niso prazen nič, lepo bi bilo, če bi bili, ampak se z analitično natančnostjo umeščajo v samo srž razumevanja sodobnega sveta.
Miselni lučkarji
Orwell je pravilno predvidel, da se bo pojav totalitarizma razširil po vsem svetu. Brez ekonomske svobode posameznik ne sme početi, kar želi, seveda pa ekonomska nesvoboda vpliva tudi na intelektualno nesvobodo. Odprava svobode sega tako daleč, da ne samo, da prepoveduje izražanje, ampak celo mišljenje nekaterih misli.
Čeprav so številni ljudje prepričani, da so miselno svobodni, pa je tovrstna »razsvetljenost« v resnici izjemno redka vrlina. Samocenzura pogosto izhaja iz nezavednih dinamik. Težko je prepoznati misli, ki jih ne misliš zaradi sistemske indoktrinacije, saj jih sploh ne poznaš. Nekdo, ki vse življenje živi v puščavi, si težko predstavlja, kakšen okus ima zemlja ali kako diši gozd. A to ne pomeni, da zemlje in gozda ni.
Tudi vsaka oblast se ima za »razsvetljeno«. Če ne, ne more zmagati na volitvah. In v skladu s svojim svetlobnim spektrom in lumni upravlja družbeni in kulturni vidni prostor. Danes trgujemo z izpusti ogljikovega dioksida, že naslednji trenutek pa gospodarstvo pospešeno preusmerjamo v dobičkonosno obrambno industrijo.
Povojni nemški sram, ki je očitno v veliki meri temeljil na potlačitvi, je izzvenel, Nemčija se jasno postavlja na stran ponovne militarizacije. Na primer v Gazi ni na strani mednarodnega kazenskega sodišča. Prav tako je neomajna v zavzemanju za militarizacijo v odnosu do Rusije. Dogovori ob padcu Berlinskega zidu so pozabljeni.
Vse to kaže, da ni zares pomembno, katera politična opcija vlada, predvolilna retorika pogosto nima nobene povezave z družbeno in politično resničnostjo. Tradicionalne politične opcije so naredile vakuum, ki je samo čakal na to, da ga nekdo zapolni. Tu pa nastajajo spet nove polarizacije v skladu z bistvom realne politike, ki se ji ne zmore izogniti nobena opcija: deli in vladaj.
Veliki brat si želi naših misli
Evropska unija ima svoj propagandni aparat in svojo ideologijo. Sporoča nam, katere misli so zaželene in katere ne. Ustvarja »pravorek«.
Globalno so se stvari začele stopnjevati po 11. septembru. Takrat je v središče pravoreka prišel antiterorizem. Varnost je dobila absolutno prednost pred svobodo. Nastajali so seznami pesmi, ki se ne vrtijo. Jeza proti sistemu benda Rage Against The Machine je seveda pristala na tem seznamu. Jezo je treba potlačiti, to je dobro za oblast in farmacevtsko industrijo.
Država ne nadzoruje samo naših misli, ampak tudi naša čustva. Nadzoruje naše reprodukcijske, prehranjevalne, glasbene, gledalske navade, nadzoruje naš ekonomski položaj in nam hkrati prodaja sanje, ki že dolgo niso več samo ameriške. Ideologija je tudi v tem krasnem novem šengenskem parademokratičnem svetu v razcvetu.
Cenzura je postala legitimno sredstvo ne s stališča strokovnosti in etičnosti, ampak vsebinske primernosti. Mediji prevzemajo promocijsko funkcijo, na primer zdravja, stroke in ne nazadnje kapitala. Orwell govori o tem, da stvari niso ravno prepovedane, se pa ne spodobijo. Potegnil je paralelo z viktorijansko dobo, ko se v prisotnosti dame ni spodobilo omenjati hlač.
Orwell je dal odpoved na BBC-ju
Tovrstna pravovernost je bila značilna tudi za takratne urednike, ki so se bali javnega mnenja. Za največjo grožnjo literatov in novinarjev je prepoznaval intelektualno strahopetnost. Odlično jo je sam poznal od znotraj, saj je delal na BBC-ju.
Odgovoren je bil za propagando v oddajah, namenjenih indijskemu občinstvu. To je bila protifašistična in protinacistična propaganda.
Leta 1943 je George Orwell dal odpoved, iz svojih izkušenj pa je črpal navdih za Ministrstvo resnice v romanu 1984. Cenzura je obvladala informacije in svobodo izražanja, skrbela ga je tudi razsežnost prostovoljnosti cenzure. Oddaje so pogosto bile politično orodje. BBC je bil po njegovem dobrem poznavanju mehanizem za širjenje uradne ideologije.
Vzorci, ki jih je prepoznal Orwell, se ponavljajo
Kako daleč lahko gre uradna ideologija tudi v demokratičnem svetu, smo izjemno transparentno lahko videli med obdobjem ukrepov proti covidu. V ljudeh so še vedno speči mehanizmi, samo na prave tipke je treba pritisniti in se v trenutku aktivirajo v skrajnejšo polarizacijo.
Vsebina se je sicer zamenjala z Ukrajino, težišče družbenega nadzora pa se je od helikopterskega denarja preusmerilo v draginjo. V vsakem primeru je vedno jasno, kaj je primerno in kaj ne. Čeprav se vsebina primernosti prilagaja ekonomskim in političnim potrebam.
»Skratka totalitarna država se trudi nadzorovati misli in čustva svojih državljanov vsaj tako celovito, kot nadzoruje njihova dejanja« (Orwell, 10).
To, kar dela sodobni totalitarizem posebnega v Orwellovi analizi zgodovinskih ortodoksij, je spremenljivost.
V času srednjeveške cerkve je človek ohranjal ista prepričanja od rojstva do smrti, sistem ga je ohranjal v istem miselnem okviru, totalitarna država pa neizpodbitne dogme iz dneva v dan spreminja. Orwell poda primer vseh Nemcev, ki »so morali do septembra 1939 na ruski boljševizem gledati z grozo in odporom, od septembra 1939 pa morajo nanj gledati z občudovanjem in naklonjenostjo. Če med Rusijo in Nemčijo izbruhne vojna, kar je v prihodnjih nekaj letih povsem verjetno, bo moralo priti do še enega silovitega preobrata« (Orwell, 13).
Orwell je zelo natančno napovedal, kaj se bo zgodilo. In se vedno znova ponavlja. Ker je poznal dinamiko in mehanizme delovanja družbe.
Totalitarizem bi rad nemogoče
Orwell v cenzuriranem predgovoru k Živalski farmi totalitarizem sooči z dejstvom, da tovrstne čustvene spremembe dokazano psihološko niso mogoče. Zato pa totalitarizem uniči literaturo. Orwell ni verjel, da svoboda misli lahko preživi zaton ekonomskega individualizma.
Obračanje mase ljudi po vetru
Velikan razumevanja propagandne misli je ob temah, o katerih se ne sme razpravljati, že v drugi svetovni vojni pisal o poslih s patentiranimi zdravili, pa tudi nedotakljivosti Stalina v pisanju: »V tistem obdobju je kritika sovjetskega režima z levice le stežka dobila kaj pozornosti.
Protiruskega pisanja je bilo obilo, a skoraj vse je bilo ustvarjeno s konservativnega zornega kota in je bilo videno nepošteno, zastarelo in spodbujeno z nizkotnimi vzgibi. Na drugi strani sta bila enako obilna in skoraj enako nepoštena poplava proruske propagande in bojkot vsakogar, ki si je prizadeval odraslo razpravljati o temeljnih vprašanjih.« Pač, ni se spodobilo.
»Dogajanje v Rusiji se je merilo z drugačnimi vatli kot dogajanje drugod po svetu. Neomajni nasprotniki smrtne kazni so aplavdirali neskončnim usmrtitvam v čistkah obdobja 1936–1938 in pisati o lahkoti, ko so jo trpeli v Indiji, je bilo enako primerno, kot jo prikriti takrat, ko so jo trpeli v Ukrajini« (Orwell, 24).
Principi, ki so veljali v medijih takrat, očitno veljajo še danes. Danes lažna novica, jutri dogma – in obratno. Najnevarnejše je enoumje in z okrepljeno evropsko cenzuro v imenu demokracije se to samo še krepi. Že leta 1941 je Orwell opažal širjenje prepričanja, da je demokracijo mogoče braniti samo s totalitarnimi prijemi. »Drugače povedano, obramba demokracije vključuje uničenje vse neodvisne misli« (Orwell, 28).
Dihamo svobodno ali kot v totalitarizmu?
Obstaja razlika med vladarji in vodjami. Volk vodi krdelo, vladar vrste homo sapiens pa si podreja in rad vlada. Tudi Neron je rad vladal, ob tem pa je bil izjemno slab pesnik in povrhu vsega je še brenkal na liro. Petronij je Neronu v filmu Quo Vadis iz leta 1951 povedal, da bo vreden spektakla, tako kot bo spektakel vreden njega. Tudi danes se dogajajo podobni spektakli kot ta, ko je gorel Rim. Tudi demokracija je postala spektakel v inflaciji.
Danes dihamo kakšnih 30 let več, kot so dihali pred sto leti. A kako dihamo? Svobodno in globoko ali so naši dihi vse bolj utesnjeni, vse bolj astmatični? Glede na porast predpisovanja kortikosteroidov in glede na ravni kortizola v našem organizmu lahko ob dobičkih in novih poslovnih priložnostih na področju antidepresivov sklepamo, da se v dihanju ne premikamo v smer globokega diha proti slonom in konjem, ampak prej proti podganam, ščurkom, hrčkom in kolibrijem.
Majhne frfotajoče ptice z dolgimi kljuni so rekorderji v plitkem in hitrem dihanju v živalskem kraljestvu. Pri 1200 srčnih utripih na minuto, 250-krat vdihnejo in izdihnejo. Kolibriji naredijo več kot 3000 zamahov s krili na minuto, med parjenjem pa celo več kot 12.000. To hiperventiliranje je kratke sape, tri do pet sekund.
V sekundah se meri tudi parjenje miši, ki so prav tako znane po tem, da zelo hitro dihajo. Sto in več dihov na minuto. Nič čudnega, saj nikoli ne morejo vedeti, kje se skriva kakšna kača, ki naredi samo dva do desetih dihov na minuto.
Živimo v času družbenih pretresov. To obdobje bo veliko lažje oceniti s časovne distance, kot ga lahko danes, ko smo sredi zgodovinskega vrtinca, in vloga civilizacije, ki ji pripadamo, nikakor ni enoznačna v skladu s prevladujočim diskurzom.
Dihanje odraža naše misli in čustva. Gotovo pa je z »odstranjenimi knjigami«, kot piše na naslovnici Svobode misli, moč dihati globlje. Prav tako kot je drugače brati Orwella, če ga bereš lačen ali sit, v vojni ali miru. Danes je pretežni del bralstva še vedno sit, mir pa bi lahko še vedno bil opcija. Imamo zares to izbiro?
»Smo namreč v dobi totalitarne države, ki posamezniku ne dopusti in najbrž tudi ne more dopustiti nikakršne svobode« (Orwell, str. 8).
Tekst: Gorazd Rečnik
kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani reviji Sensa
