Na Gorenjskem se je zgodila nova tragedija, v kateri je svoje življenje izgubila mlada dijakinja. Dogodek pretresa celotno skupnost in nas ponovno opozarja, kako ranljivi so mladi pod pritiski družine, šole, okolja in družbenih pričakovanj. To je klic, da kot družba prisluhnemo, prepoznamo stiske in ponudimo pravočasno pomoč, preden postane prepozno.
"Pred eno izmed kranjskih srednjih šol je bila prejšnji teden tišina glasnejša od vseh besed. Črna zastava na pročelju je povedala več, kot bi lahko kdorkoli zapisal. Ni bilo svečk, ni rož, ni napisov. Le praznina. Kot da bi vsi čakali, da bo nekdo nekaj rekel – a iz strahu, da bi bolečina postala preveč resnična, so vsi molčali.
Šestnajstletnica, ki je še prejšnje šolsko leto z nasmehom hodila po istih hodnikih, se nikoli več ne bo vrnila. Tisto dopoldne naj bi jo čakal popravni izpit iz matematike. List papirja, nekaj nalog, nekaj številk. Za nekoga samo ocena, za njo pa nepremostljiva ovira.
Pred šolo so jo čakale sošolke, pripravljene, da jo objamejo, ji zaželijo srečo in skupaj z njo v mislih veselo odkorakajo proti koncu poletja. A je niso dočakale.
V Lescah je vlak že drugič letos vzel mlado življenje. Voznik, ki je tiste trenutke nemočno spremljal, bo te slike nosil v sebi vse življenje. Deklica pa je pustila za sabo starše, stare starše, sorodnike, prijateljice, sošolke in sošolce. Pustila je razred, v katerem bo 1. septembra ostal prazen stol.
Kdo bo ta dan objel otroke, ko bodo sedli v šolske klopi? Kdo jim bo rekel, da bo vse v redu, čeprav bo njihova sošolka za vedno manjkala? Bo kdo povedal, da obstajajo druge rešitve, kot storiti nekaj takšnega?
Pustila je vsem nam vprašanje: zakaj?
Koliko življenj moramo še izgubiti, da bomo o tem spregovorili naglas? Koliko otrok mora še oditi, preden bomo priznali, da so ocene, pritiski, nerazumevanje in strah včasih močnejši od besede: »Boš zmogel«? Bolečine staršev si ne moremo predstavljati. Njihove jeze, razočaranja in občutka brezizhodnosti prav tako ne.
Vse, kar lahko storimo, je, da ne ostanemo tiho. Da priznamo, da so mladi ranljivi. Da jih poslušamo, preden molk postane prehud.
Za njo ni več mogoče ničesar spremeniti. Lahko pa za tiste, ki prihajajo za njo."
Vir:
Če potrebujete pomoč
Če se soočate s stisko ali poznate koga, ki jo doživlja, se obrnite po pomoč. V Sloveniji so na voljo številke zaupanja:
- TOM telefon: 116 111 (za otroke in mladostnike, vsak dan od 12. do 20. ure)
- Zaupni telefon Samarijan: 116 123 (24 ur na dan, anonimno in brezplačno)
- Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan od 19. do 7. ure zjutraj)
- Ženska svetovalnica: 080 11 55
- Klic SOS telefon za žrtve nasilja: 080 11 55
- Psihiatrična klinika Ljubljana – krizni center: 01 520 99 00
