V krošnjah dreves je modrost neba, v koreninah modrost zemlje. Med njima – srce gozda.
Gozd ni le biološki ekosistem, ni samo skupek dreves, temveč živ organizem, stkana celota, v kateri nič ne obstaja zase. Drevesa, mah, trohneča debla, glive, ptice, korenine – vse v njem je povezano v nevidno mrežo življenja.
Ob vstopu v starodavni gozd se človek naravno upočasni, njegova gosta tišina preglasi kakofonijo misli. Korak se zmehča, pogled se dvigne visoko med zelene oboke, duša se umiri v ponižnem molku tiste prvinske drže spoštovanja - podobno kot bi vstopili v kakšno veličastno katedralo.
Znanstvene raziskave potrjujejo, kar duša že ve: že kratek čas, preživet v gozdu, zniža raven stresa, izboljša koncentracijo, poglobi občutek povezanosti s seboj, z drugimi in s svetom.
Gozd je prostor odmika, veličine, kontemplacije. Njegova prvinska tišina ne potrebuje besed, le zbrano prisotnost. To so lastnosti, ki jih običajno pripisujemo svetim prostorom – mestom, kjer stopimo iz vsakdana v nekaj višjega, globljega, večnega.
Drevesa. Priče časa, skrbniki spomina Zemlje. Skozi njihovo gosto listno streho prodirajo sončni žarki, ki se lomijo v kapljicah rose in se razlivajo po neonsko zelenem mahu kot tekoče zlato. Ti naravni vitraži spreminjajo notranjo pokrajino naših občutkov. V svetlobi, prečiščeni skozi naravne filtre, v odtenkih zelene, zlate, jantarne, je prisotna milina, kakršno poznajo le sveti prostori.
- Preberite si še: Znanstveniki obrazložili, kako hoja v naravi vpliva na možgane
V globljem psihološkem smislu nosijo drevesa arhetipski pomen. So simbol življenja, rasti in povezanosti z nevidnim svetom. Drevo kot steber postane os sveta (axis mundi) – povezava med nebom, zemljo in podzemljem. Duhovni most, ki povezuje svetove, in simbolizira vertikalno os, po kateri potuje zavest. Varuh svetosti - brez potrebe po pridigi, a z močjo, ki preobraža samo s prisotnostjo.
Gnitje, ki ga naša civilizacija dojema kot simbol konca, v gozdu postane najčistejši začetek, ki odpira prostor novemu - priprava na vstajenje. Zibelka za semena, ki bodo nekoč tudi sama segla k nebu. Oltar nove rasti, novega življenja, ki nikoli zares ne utihne, le zamenja obliko.
Narava ne pozna zidov. Njena katedrala je odprta – brez stropa, brez vrat, brez pravil, ki bi ločevala ali izključevala. V njej ni institucionalnega reda, le urejen kaos življenja. Kjer civilizacija išče red, gozd ponuja soobstoj. Ne zahteva pojasnil. Ne meri, ne presoja. Zato smo v tem svetem prostoru dobrodošli vsi: utrujeni, ranjeni, zlomljeni, iščoči ali izgubljeni.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v novi številki revije Sensa april/maj 2025
Kaj prinaša pomladna Sensa?
POGOVORI
Jožica Avbelj, igralka: "Ključno je bilo dojeti, da sem preprosto igralka."
Prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek: "Ko govorim o notranjem krokodilu, govorim o starem plazilskem jedru v naših možganih"
SPECIAL Drevesa - stebri v katedrali narave
Dr. Petra Draškovč Pelc: "Morda se ne zavedamo, a od gozda smo še kako odvisni"
Tina Trampuž: " Drevesa so moji učitelji."
Luka Vidic o drevesih v urbanem okolju
RESNIČNO
Samo Simčič: Velikonočna zgodba
Pogovor z medijko Meri Verdinek
Irena Pan: "Pripovedovali so mi o zlorabah, manipulacijah in o tem, kako so izgubili vse, kar so vložili v skupnost.
V RAVNOVESJU
Tomislav Senečić o psihi in denarju
Odpira se ambulanta za opuščanje psihiatričnih zdravil
Mojca Vozel o etiki prehranjevanja
Urejen prostor, urejen um
KOLUMNA
Žiga Valetič: Boljša odvisnost?
Bor Jezernik: Kako svobodne so naše misli?
KULTURA
Pričevanje Nine Blažin, avtorice dokumentarnega filma v Tišini življenja
Kdo je bil Hafiz - ob izidu slovenskega prevoda knjige Leto s Hafizom
Pomladna PRILOGA: PREBUJENI VRT(NAR)
