Hartheim, grad groze: "Tukaj sem našla pozabljenega družinskega člana."

Nesrečni družinski član, potisnjen v temen kot pozabe

Dolge noči nas nagovarjajo, da se usmerimo v temačnejše dele sebe in morda tudi temačnejše dele svoje zgodovine. Za letošnji 1. november sem se tako odločila pokloniti tistemu članu družine, ki nedvomno spada med najbolj pozabljene in je obenem doživel eno najhujših tragedij.

Kot je trdil Bert Hellinger, je izjemno pomembno, da vsakega člana družine obravnavamo enakovredno, se ne pretvarjamo, da ne obstaja, ampak mu namenimo jasno mesto, ki mu pripada, sicer lahko pride do motenj ali neravnovesij v družini.

"Vsi, ki pripadajo naši družini, imajo enako pravico do pripadnosti. Kadar je družinskemu članu ta pravica odvzeta ali zavrnjena, nastane v družini neravnovesje z dolgosežnimi posledicami. Če je nekdo izključen ali zavrnjen, lahko mlajši član družine prevzame njegove vzorce. Kadar je družinski član izključen (ali skrit, op.a.), se v družini vzpostavi gibanje, da se izključenega ali pozabljenega člana povrne in mu omogoči mesto, ki mu pripada. Višja sila želi obnoviti red, da se tisto, kar je bilo ločeno, ponovno združi z ostalimi," je učil znan nemški psihoterapevt, s čimer je mislil, da lahko pogosto bolezni in težave naslednjih generacij opozarjajo prav na pozabljenega člana. 

Preberite si še:

• MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
• Kako družinske skrivnosti vplivajo na družino?

Odpravila sem se na severovzhod Avstrije, v bližino mesta Linz, na grad Hartheim, kjer so ubili dedkovega strica, mojega praprastrica. Njegovo ime me je pozdravilo že takoj ob vstopu na grad groze, ki je med drugo svetovo vojno deloval kot usmrtitveni center. To ni bilo koncentracijsko taborišče, ampak prostor umorov. Tam se je nahajal tudi on - med 20.000 navedenimi imeni žrtev. Okrog 10.000 imen še manjka, saj manjkajo podatki. 

Leta 1910 se je rodil Adolf Pislak, letnice rojstva njegove mame še nisem našla, a ker je bil 15 let mlajši od mojega pradedka, sklepam, da je bila mama noseča v poznejših letih. O njem ne vem praktično ničesar, saj so se včasih ljudi, ki so imeli težje duševne bolezni, sramovali. Vemo, kako skopo je bilo znanje o boleznih, še posebej duševnih, pred več kot sto leti, zato razumem, zakaj je nesrečni Adolf postal družinska skrivnost, o kateri se nikoli ni govorilo. To je bil njihov obrambni mehanizem, ki jih je vsaj navidezno obvaroval pred bolečino. 

Zgodovinar Florian Schwanninger mi ob prihodu pove, da je to precej običajna zgodba, ki jo pogosto sliši, saj gre za naravo časa, v katerem so naši predniki živeli. Večina najde manjkajoče člane družine šele takrat, ko (če) se ukvarjajo z rodoslovjem svoje družine. Včasih pa za to izvedo od priženjenih članov družine, ki niso tako čustveno obremenjeni z dogodkom.

Danes, ko imamo na voljo zelo dober spletni arhiv žrtev vojn (sistory.si), lahko tudi preko tega najdemo družinske člane, ki so bili ubiti med vojno. Sama sem za praprastrica prvič izvedela nedavno, in sicer od žene pokojnega dedkovega brata. A več kot to, da je bil tragično ubit med vojno kot del Hitlerjeve ideje 'rasne čistosti', ni vedela. 

Vemo, da je po zmagi nacistične stranke leta 1933 v Nemčiji prevladala ideja o nadrasi, o 'čisti' arijski rasi. To pa bi dosegli tako, da bi uničili "slaboumne, zločince, degenerirance in okužene", kot piše zgodovinar Tone Ferenc v delu Nacistična evtanazija v Sloveniji leta 1941. 

Sledil je sprejem zakona o 'sterilizaciji' dedno bolnih in začela se je velika propagandna akcija, v kateri so prepričevali ljudi, da nekateri med njimi 'niso bili vredni življenja'. Sem pa je spadala eliminacija vseh duševno, telesno pa tudi starostno prizadetih ljudi obeh spolov, tudi otrok. Vseh, ki so imeli 'nezaželene' gene. 

Hitler je oktobra 1939 izdal odlok, v katerem je zapisal, da sta "Reichsleiter Bouhler in dr. Brandt pooblaščena in odgovorna, da pristojnosti zdravnikov, ki jih bosta izbrala, razširita, da bi po svoji presoji neozdravljivo bolnim ob obravnavi njihovih zdravstvenih razmer, lahko zagotovili smrt iz usmiljenja". Hitlerjev ukaz je izničil določbo nemškega kazenskega zakonika.

Pričela se je skrivna T4 akcija

Direktor spominskega obeležja na gradu Hartheim, Florian Schwanninger, je pogledal v njihov arhiv podatkov, kjer je videl, da je bil moj praprastric sprejet v bolnišnico Novo Celje že junija leta 1934. To pomeni, da je bil v bolnišnici že sedem let, preden so ga na silo z avtobusom odpeljali v smrt.

Tone Ferenc je v svojem delu obrazložil, da se je nacistična oblast v Sloveniji spravila nad duševno bolne in telesno onemogle ljudi iz takratnih zavodov umobolnice Novo Celje, hiralnice Vojnik pri Celju, hiralnice Medlog pri Celju, hiralnice Slovenske Konjice, hiralnice Ptuj in hiralnice Muretinci pri Ptuju. Izbrali so si ljudi, ki jih je potrebno usmrtiti in jih z avtobusi peljali na njihovo zadnjo življenjsko pot - na avstrijski grad Hartheim. 

Ferenc navaja izpoved bolniške sestre Terezije, ki je delala v ustanovi v Medlogu pri Celju:

"Konec maja je prišel v mestno zavetišče za onemogle nek nemški vojaški zdravnik, čigar imena ne vem. Zahteval je, da mu pripeljemo vse bolnike. Izjavil je tudi, da ne potrebuje nikogar, ki bi mu pomagal, da jih bo pregledal kar sam.

Ko sem šla po bolnike, da bi jih odpeljala, sem videla, da je k imenom posameznih bolnikov dodal opombe, tri križce pri vsakem bolniku, ki je bil določen za transport, takšnih je bilo 20. Kmalu po njegovem odhodu pa so se začele širiti govorice, da bodo te bolnike odpeljali ne na zdravljenje, ampak da bi jih pomorili. Zato je med bolniki zavladal velik nemir, dva izmed bolnikov, določenih za transport, sta pobegnila ter se nista več vrnila.”

V noči na 9. junij 1941 je nato na slovensko Štajersko prišlo več praznih avtobusov. V Novo Celje 13, Vojnik pet, Medlog eden, v Muretince pri Ptuju prav tako pet ... 12 avtobusov iz Novega Celja je s 390 bolniki "nevrednih življenja" krenilo proti Hartheimu. Med njimi je bil tudi moj praprastric iz vasi pri Majšperku. Ustanova v Novem Celju pa je potem postala bolnišnica za SS-ovce.

Kaj je razmišljal in čutil tisti, ki se je znašel v plinski celici? 

Na gradu se ogled začne na prostoru pred stavbo, kamor so žrtve pripeljali z avtobusom. Z njimi so bile medicinske sestre; nekatere so jih spremljale že na avtobusu, druge so jih sprejele ob prihodu. Najbolj nemirnim so dale pomirjevala.

Zatem so jih odpeljali v notranji prostor, kjer so jih slekli do golega in nato poslali na 'zdravniški pregled', ki je bil v resnici zgolj pregled zob, da bi ugotovili, ali ima kdo zlat zob. Tistim, ki so ga imeli, so narisali križ na telo. Naslednji prostor je bila že plinska celica, takoj za njo pa krematorij, kjer so naenkrat sežgali do osem trupel.

Rekli so jim, da morajo pod tuš. Umirali naj bi v grozi in krikih približno pet minut, nato je bilo vsega konec. Od prihoda avtobusa do krematorija in upepelitve ni nikoli minilo več kot tri ure – prej manj. Na hitro so jih pobili, pepel pa odnašali v bližnje reke in potoke.

Viktor Frankl, ki je preživel Auschwitz, piše, da so imeli tisti, ki so delali ob plinskih celicah ter v krematorijih, omogočen neomejen dostop do šnopca, da so lahko opravljali svoje delo. 

Plinska celica tukaj je bila ena prvih v zgodovini in presenetljivo majhna. Vanjo naj bi naenkrat poslali tudi do 120 ljudi, čeprav danes nihče pravzaprav ne razume, kako je bilo to mogoče. Izgledala je kot kopalnica s tuši, iz katerih pa ni tekla voda, temveč tihi ogljikov monoksid. V sosednji sobi so imeli plinske bombe, ki jih je odpiral zdravnik dr. Renno, ki je po tem pogosto odšel v svoje sobane igrat flavto. Zaposleni so se ob večerih radi zabavali, pili in plesali.

Kaj pa je čutil praprastric, ko se je z avtobusom vozil po starih cestah s Štajerske vse do severa Avstrije, pri čemer je vožnja zagotovo trajala več kot en dan? O čem je razmišljal, ko so se pripeljali do gradu? In kaj, ko so mu pobrali vsa oblačila in tudi edine predmete, ki jih je prinesel s seboj (običajno je bila to najljubša skodelica, krožnik, rožni venec, križ, očala …)?

Je vedel, kaj ga čaka? Ga je grabila panika? Ali je bil v ti. 'iluziji odrešitve', o kateri piše Viktor Frankl, da je pogosto veljala za zapornike, ki so pravkar prispeli v koncentracijska taborišča. Ti zaporniki so v iluziji trdno verjeli, da sami ne bodo ubiti, temveč da jih bo nekdo rešil v zadnjem trenutku.

Iz dimnika se je valil dim in smrad po zažganem mesu, laseh in kosteh. Domačini, ki so živeli v okolici gradu, so pripovedovali, da so zaradi smradu in okusa, ki se ga niso mogli znebiti, izgubili vsak apetit. Slutili so, da se dogaja nekaj zelo hudega – toliko avtobusov ljudi, pa nihče ne pride ven, in ves ta smrad po zažganem mesu.

Vendar so morali molčati, saj so jim zabičali, da bo kdor koli, ki bo širil kakršne koli govorice, takoj ubit oziroma poslan v Mauthausen. Povedali so jim, da duševni bolniki z vsega območja iščejo zavetje v Hartheimu. Prav tako naj bi govorili, da v gradu izdelujejo dizelsko gorivo za podmornice, zato tako smrdi. Redkokdo je verjel tem zgodbam, vendar so bile grožnje prehude. Na poljih so našli ostanke človeških las, ki so leteli iz grajskega dimnika. Vedeli so.

Svojcem so domov poslali lažne mrliške liste, na katerih je pisalo, da je oseba umrla zaradi gripe, pljučnice, srčnega zastoja ali česa podobnega. Če so svojci zahtevali truplo, so lahko dobili žaro, v kateri seveda ni bil pepel pokojnega, temveč nekaj naključnega prahu. Morda so tako lažno žaro prejeli tudi starši mojega praprastrica, saj naj bi bil pokopan v domačem kraju.

Schwanninger pojasni, da so svojci žrtev hitro zaznali, da nekaj 'smrdi', saj je na stotine ljudi čez noč skrivnostno umrlo v nenavadnih okoliščinah. Tudi žare takrat nikakor niso bile običajna praksa. Povedali so jim tudi, da ne bodo več dajali nobenih odgovorov.

Svojci tako niso imeli druge izbire, kot da to tragedijo potisnejo globoko vase in se borijo za preživetje naprej. A ta travma ni čudežno izginila. Najnovejša dognanja epigenetike jasno pojasnjujejo, kako se posledice tovrstnih travm tiho (a včasih tudi bolj glasno) prenašajo iz roda v rod.

Na gradu Hartheim želijo zdaj povrniti identiteto vsem žrtvam, zato iščejo kakršne koli informacije o njih. Če pridobijo njihove fotografije, jih vključijo v razstavo. Ne vem, ali bom kdaj našla fotografijo svojega praprastrica, upam pa, da je njegova duša vsaj nekoliko pomirjena, ker se je nekdo od 'njegovih' vrnil na kraj zločina, da bi razumel, kaj se mu je zgodilo.

Razumevanje v luči medgeneracijskih travm

Ponovno citiram Berta Hellingerja, ki pravi: "Najintenzivnejše odnose doživimo v družini in v rodbini. Prav tukaj, pri koreninah naše biti, je posameznik pogosto prepleten z drugimi usodami svoje družine. Te nezavedne usodne vpletenosti delujejo preko več generacij in vodijo k boleznim, osebnim neuspehom in celo do samomorov."

Praprastric Adolf je umrl star 31 let. Kmalu zatem je v naslednji generaciji zaradi nesreče umrl še brat mojega dedka, star nekaj manj kot 30 let. V generaciji za tem je moj stric umrl v prometni nesreči, star 28 let. Zdi se, kot da so vse te nadaljnje smrti v vsaki novi generaciji vedno znova obujale neznosno bolečino izgube, ki se vleče že od druge svetovne vojne, a je bila takrat skrita v tančico grenke skrivnosti.

V knjigi Sindrom prednikov sedaj že pokojna psihologinja Anne Ancelin Schützenberger pojasnjuje in s kliničnimi primeri predstavi psihogenealoški pristop k psihoterapiji. Pokaže, kako smo kot členi v verigi generacij pogosto nezavedno podvrženi dogodkom in travmam, ki so jih doživeli naši predniki, in te se prenesejo na nas v našem lastnem življenju.

Knjiga vključuje fascinantne primere in primere "genosociogramov“ (družinskih dreves), s katerimi ponazori, kako so njeni klienti premagali na videz nerazumne strahove, psihološke in celo fizične težave, z odkrivanjem in razumevanjem vzporednic med svojim življenjem in življenji svojih prednikov. Teorija 'nevidne lojalnosti' do prejšnjih generacij, zaradi katere lahko nehote ponavljamo dogodke iz njihovega življenja, je obravnavana v luči raziskav na področju transgeneracijske terapije. 

V knjigi, v kateri se opira na več kot 20 let izkušenj kot terapevtka in analitičarka govori tudi o ti. 'sindromu obletnice', ko se potomcem zgodi nekaj na točno določen datum ali ob določeni starosti - ob isti starosti, kot so travmo doživeli predniki. Navaja številne primere iz svoje prakse.

Sama sem ob koncu najstniških let doživela prvi hujši panični napad in nekakšen popolni kolaps, pri katerem sem bila prepričana, da sem umrla, vendar sem se nato zbudila na urgenci. Dogodek, ki je v meni sprožil neizmerno količino tesnobe in smrtnega strahu, ki se ga ni dalo utišati dolga leta (najhuje je bilo prav med 28. in 31. letom - v letih, ko so tragično umirali moški v naši rodbini). Pri vsakem paničnem napadu se je vzbudil smrtni strah, da bom umrla - sama - in da nikjer ne bo nikogar, ki bi lahko pomagal. 

Morda zanimivo, da se je to prvič zgodilo v mesecu juniju, v mesecu ko je bil praprastric prvič hospitaliziran zaradi psihičnih težav, nato pa je bil čez nekaj let v mesecu juniju tudi odpeljan in ubit - sam - nihče mu ni mogel pomagati. Naključje? Morda. 

Dragi pozabljeni praprastric... Čeprav je od tvoje smrti minilo že 83 let, ni nikoli prepozno, da temne kotičke obsijemo s svetlobo, z njih obrišemo prah in jih, kljub težkim občutkom, priznamo kot del naše zgodovine, naše preteklosti, ki vpliva tudi na našo sedanjost ter sestavlja našo kri in kosti. Saj 83 let sploh ni tako dolgo nazaj! Še vedno živiš naprej, skozi svoje sorodnike.

Zdaj si viden, zdaj si slišan. Zdaj si ... vreden življenja. 

Ana Vehovar, tvoja pranečakinja

Dokumentarec o Hartheimu: 

Viri: https://www.24ur.com/magazin/hartheim.html,

POGLEJTE SI TUDI FILM S PATROM KARLOM GRŽANOM: