Sovaščani so Grigorija Rasputina, rojenega v razmeroma premožni kmečki družini v vasi Pokrovsko v zahodni Sibiriji, bojda pomnili kot pokvarjenega in predrznega paglavca, kasneje pa naj bi postal razvpit kot pijanec, prešuštnik in konjski tat.
Zgodovinarji s precejšnjo verjetnostjo domnevajo, da je prav zaradi tega najverjetneje dobil svoj vzdevek - 'rasputnij' namreč pomeni 'razuzdan'.
"Lepega dne pa se je pokesal in pridružil skupini romarjev, namenjenih v samostan Verhoturje, kjer je ostal tri mesece, nato pa se je docela spremenjen vrnil v Pokrovsko. Odrekel se je vodki in mesu, se naučil nekolik brati in pisati ter postal pobožen in samotarski. Zdi se, da je k njegovi spreobrnitvi največ pripomogel 'sveti mož' ali starec Makarij, menih v verhouturskem samostanu, ki je s svojimi duhovnimi močmi privabljal k sebi učence iz cele pokrajine, podobno kot starec Zosima v Bratih Kramazovih Dostojevskega," je nenadno spreobrnjenje slavnega Rasputina popisal Orlando Figes v svoji epski študiji ruske revolucije Tragedija ljudstva.
Ko je bilo Rasputinu 28 let, naj bi se mu (tako je vsaj trdil) prikazala mati Božja in odpravil se je na romanje po Rusiji (domnevno proti Jeruzalemu) ter živel od miloščine vaščanov. Po nekaterih virih naj bi zaradi svoje avre duhovne moči in pridigarskega daru opozoril nase nekatere ruske cerkvene dostojanstvenike, leta 1903 pa naj bi se prvič pojavil v Sankt Petersburgu. Ravno pravi čas, saj se je takratni dvor in aristokracija pričela strastno zanimati za vse oblike spiritualizma in teozofije, seanse in spiritistične mizice pa so bile zadnji krik mode.
Rasputin se je pričel pojavljati na zabavah in soarejah kot nekakšen božji človek, grešnik in spokorjenec, ki pa da je obdan z nadnaravnimi darovi jasnovidnosti in močjo ozdravljenja.
"Resnično pozornost pa so vzbujale njegove oči. Njihov prodorni lesk in hipnotična moč sta naredila trajen vtis. Nekateri so celo trdili, da lahko Rasputin širi in oži zenice, kakor se mu zdi."
Ozdravljenje carjeviča
Rasputina so carju in carici predstavili leta 1905 kot človeka, ki bo ozdravil njunega sina. In ... dejansko mu je s skrivnostno močjo uspelo zaustaviti otrokovo notranjo krvavitev.
"Nobena od knjig o Rasputinu ni izrekla zadnje besede o skrivnosti njegove zdravilne moči. Z gotovostjo je izpričano, da je njegova navzočnost delovala blažilno tako na otroke kot na živali in morda je resnično pomagala ustaviti Aleksejeve krvavitve. Znano je tudi, da je bil izurjen v umetnosti hipnotizma, ki lahko učinkuje na organizem tako, da se krvne žile skrčijo. Sam Rasputin je nekoč priznal svojemu tajniku Aronu Sinaoviču, da včasih uporablja tibetanske zvarke ali karkoli mu pač pride pod roke, včaih pa se samo pretvarja, da daje zdravila ali pa med molitvijo momlja nesmiselne zloge, kar spominja na zdravljenje z vero."
Kakorkoli že, Rasputin je po uspešnem zdravljenju malega Alekseja napovedal še, da ta ne bo umrl in da bo bolezen prešla, ko mu bo trinajst let.
Odtlej so bili Rasputinovi obiski na dvoru relativno redni, svojo slavo kot zdravilec pa je še nekajkrat potrdil.
Med drugim oktobra 1912, ko je carjeviča na neki poti z materjo prizadela še posebno huda krvavitev, zdravnikom pa nikakor ne uspelo preprečiti nastanka velikega bolečega tumorja v Aleksejevih dimljah. Potem, ko so se vsi pripravljali na njegovo skorajšnjo smrt, rešil bi ga namreč lahko le še čudež, je Aleksandra poslala telegram Rasputinu. Ta naj bi takrat izrekel nekaj molitev, nato pa odšel do najbližjega brzojavnega urada in sporočil carici: 'Mali ne bo umrl.' Po poročanju virov naj bi se v nekaj urah nato bolniku stanje popravilo, krvavitev ponehala, vročina padla, zdravniki pa so lahko le še potrdili, da je nevarnost mimo.
Moč, veljava in govorice
Odslej je bil Rasputinov položaj na dvoru neomajen. Ta položaj je dal Rasputinu neizmerno moč in veljavo.
"Postal je maitre de requetes ter sprejemal podkupnine, darila in spolne usluge od tistih, ki so prihajali k njemu v upanju, da bo zastavil besedo zanje."
Pred njegovim stanovanjem je vsak dan čakalo na stotine navadnih smrtnikov - žensk, ki so moledovale, da bi njihove sinove in može izvzeli iz vojaške službe, ali revežev, ki niso imeli kje živeti - on pa je navadno vzel kos papirja, se podkrižal na zaglavje in v svojih polpismenih čačkah naročil kateremu od uradnikov.
A Rasputin v resnici ni bil pohlepen, prav tako so si bile v stalnem navzkrižju tudi govorice o tem, da naj bi bil velik ljubimec, medtem ko drugi viri trdijo, da je bil skoraj zagotovo frigiden. Eno pa je gotovo: Rasputin je bil bolestno lačen pozornosti in moči.
'Kot je naraščala Rasputinova moč, so se množile tudi legende o njegovih zločinih in hudodelstvih. Krožile so politično pogubne zgodbe o poskusih zapeljevanja, tudi nezaželenih, skupaj s posilstvom. Šušljalo se je celo, da je bila med žrtvami njegovih blodečih rok tudi carjeva sestra Olga Aleksandrovna,' kasneje pa tudi, da naj bi ljubimkal s samo carico, čeravno je to po mnenju zgodovinarjev le malo verjetno.
Car se za govorice na dvoru ni menil, češ da vsakdo, ki je na dvoru v tolikšni milosti, posebno še preprosti kmet, neogibno privlači ljubosumno kritiko. Rasputina je toleriral tudi, ker je carica tako trdno verjela, da lahko le Rasputin prepreči prezgodnjo smrt njunega sina. Ob priliki naj bi zato med drugim rekel tudi: 'Boljše Rasputin kot deset histeričnih napadov na dan.' In tako se je zadrega in 'zadeva Rasputin' vlekla dokler ...
Ko so Rasputina decembra 1916 umorili, je bila dinastija Romanov že na robu zloma - več o tem si lahko preberete na spletni povezavi Tragedija ljudstva - epska študija ruske revolucije.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
