Kdo je bil Hafiz, eden najvplivnejših perzijskih pesnikov?

Prežeta z duhom neskončne nežnosti in sočutja, velike vznesenosti, radosti in smeha, ekstatične ljubezni, gorečega hrepenenja ter čudenja in očaranosti nad božansko krasoto stvarstva je kot meč, ki zareže v globino našega duhovno oslabelega bitja – ne z namenom, da bi nas ranil, temveč zato, da bi nas dvignil k svetlemu – k zdravilni božanski ljubezni, ki celi: Edino, kar poznam, je namreč ljubezen in zdaj vidim svoje srce neskončno in povsod,« zapiše Hafiz. 

Priporoča nam, naj razpremo krila ljubezni. Izziva nas, da se soočimo in obvladamo najmočnejše sile naše lastne narave. Opogumlja nas, da celo najbolj običajne izkušnje življenja slavimo kot dragocene darove. Vabi nas, da se »za hipec zbudimo« in prisluhnemo čudoviti glasbi Božjega smeha.

• Preberite si še: Ali nas pokojni lahko še vedno slišijo?

Kdo je bil Hafiz?

Hafiz, eden najvplivnejših perzijskih pesnikov, se je verjetno rodil okoli leta 1320 v Širazu in tam preživel skoraj vse življenje. Njegovo pravo ime je bilo Shams-ud-din Muhammad, a si je sam nadel ime Hafiz, kar pomeni »tisti, ki pomni« – naziv za tiste, ki so si na pamet zapomnili Koran. Kljub njegovi priljubljenosti na Vzhodu podrobnosti o njegovem življenju ostajajo nejasne. Umrl naj bi okoli leta 1389.

Odraščal je v revni družini in se že zgodaj soočil z izgubo očeta. Da bi pomagal preživeti družino, je delal kot pekovski pomočnik, ponoči pa se učil in si sam plačeval šolanje. Pridobil je klasično izobrazbo, vključno s teologijo, matematiko, astronomijo in kaligrafijo, ki je v islamskem svetu veljala za sveto umetnost.

Z izjemnim pesniškim talentom se je kmalu uveljavil v perzijski literarni tradiciji, kjer je bila poezija izjemno cenjena. Vladarji so podpirali pesnike in jih nagrajevali z zlatom, pesniška umetnost pa je imela v Perziji enak status, kot ga je imela pozneje opera v Italiji.

Pesnik 

Hafiz je imel izjemen naravni pesniški dar in že kot mladenič je s svojimi ljubezenskimi pesmimi zaslovel v Širazu. Postal je dvorni pesnik in učitelj na visoki verski šoli, njegovo življenje pa ni bilo lahko. Njegova poezija, ki je drzno slavila ljubezen in duhovno svobodo, mu je prinesla tako občudovalce kot nasprotnike.

Zaradi političnih sprememb je večkrat izgubil svoje mecene in bil celo izgnan, obdobja slave so se izmenjevala z obdobji revščine in osebnimi tragedijami. Kljub vsem preizkušnjam je do konca ostal zvest svoji umetnosti in pri svojih šestdesetih je dosegel status pesnika-mojstra.

Po smrti so ga pokopali v njegovem ljubljenem vrtu vrtnic v Širazu, njegova grobnica pa je še danes kraj romanja. Njegove pesmi, ki slavijo ljubezen kot najvišjo duhovno resnico, so navdihovale številne generacije, med njimi tudi duhovnega učitelja Meher Babo, ki je poudarjal njihov globok duhovni pomen.

Duhovni učenec

Hafiz je bil v resnici duhovni učenec. Že kot mlad je postal učenec sufijskega učitelja, ki ga je vodil skozi naporno duhovno učenje, to pa je trajalo večino njegovega odraslega življenja. Kasneje je Hafiz sam postal sufijski učitelj. O tem, kako je Hafiz postal sufijski učenec, pripoveduje dobro znana in priljubljena zgodba, ki ima na Vzhodu več različic:

Ko je bil Hafiz star 21 let in je delal kot pekovski pomočnik, je nekega dne dostavil kruh v neko vilo in na njeni terasi za hip ugledal čudovito dekle. En sam pogled je popolnoma prevzel njegovo srce in noro se je zaljubil, čeprav ga ona niti ni opazila. Bila je iz bogate aristokratske družine, on pa reven pekovski pomočnik. Bila je lepa, on pa majhen in telesno neprivlačen. Položaj je bil brezupen.

V naslednjih mesecih je Hafiz začel pisati poezijo in peti ljubezenske pesmi, ki so opevale njeno lepoto in njegovo hrepenenje po njej. Ljudje so ga slišali peti in začeli so ga posnemati; pesmi so bile namreč tako ganljive, da so postale priljubljene po vsem Širazu.

Hafiz se ni zmenil za novo slavo, mislil je le na svojo ljubljeno. V obupni želji, da bi jo dobil, se je odločil za naporno duhovno prakso, ki je od njega zahtevala, da 40 noči zapored prebedi ob grobnici nekega svetnika. Pripovedovali so, da se bo tistemu, ki bo izpolnil to skoraj nemogočo askezo, izpolnila vsaka srčna želja. Zaradi ljubezni do dekleta je Hafiz podnevi delal v pekarni, vse noči pa preživel ob tisti grobnici in se trudil ostati buden. Njegova ljubezen je bila tako močna, da mu je uspelo to bedenje dejansko zaključiti.

Ob zori štiridesetega dne se je pred Hafizom pojavil nadangel Gabrijel in ga vprašal po njegovi želji. Hafiz, ki ni še nikoli videl tako veličastnega in sijočega bitja, kot je Gabrijel, je pomislil: »Če je Božji poslanec tako čudovit, kako čudovit je potem šele Bog!« Ko je zrl v nepredstavljivo krasoto božjega angela, je pozabil na dekle in na svojo željo. Rekel je: »Želim si Boga!«

Gabrijel ga je takrat usmeril k duhovnemu učitelju, ki je živel v Širazu. Naročil mu je, naj na vse načine služi učitelju in njegova želja se bo izpolnila. Hafiz je odhitel k učitelju in tistega dne se je začelo njuno skupno delo.

Odnos z učiteljem

Hafizov duhovni učitelj je bil Muhammad Attar, na zunaj preprost trgovec z dišavami, ki je v resnici deloval kot skriti sufijski mojster. Njegov odnos s Hafizom je temeljil na dolgotrajnem in zahtevnem učenju, ki je trajalo kar štirideset let. Attar je bil strog, včasih brezčuten učitelj, zato njun odnos ni bil vedno enostaven. Nekateri so ga pozneje uporabljali kot primer, kako zahtevno in težko je lahko služenje pravemu duhovnemu učitelju.

Nekatere zgodbe o Hafizu in njegovem učitelju to potrjujejo. Pogosto opisujejo Hafiza, kako v obupu priteče k Attarju in ga po desetletjih razočaranja prosi za razsvetljenje oziroma za duhovno osvoboditev. Attar naj bi Hafizu rekel le to, da naj bo potrpežljiv, naj čaka in vse se mu bo razkrilo.

Eden od opisov gre takole:

Nekega dne, ko je bil Hafiz star že več kot 60 let, se je soočil s svojim postaranim učiteljem in mu rekel: »Poglej me! Star sem, moja žena in sin sta že dolgo mrtva. Kaj sem pridobil s tem, da sem bil vsa ta leta tvoj poslušni učenec?« Attar je odgovoril: »Bodi potrpežljiv in nekega dne boš spoznal.«

Hafiz je zavpil: »Vedel sem, da bom dobil tak odgovor!« V mrzlici duhovnega obupa je začel še eno 40-dnevno bedenje. Tokrat je na tla narisal krog in v njem sedel 40 dni in noči, ne da bi ga zapustil zaradi hrane in pijače ali da bi se olajšal. Štirideseti dan se je spet pojavil nadangel in ga vprašal, česa si želi. Hafiz je odkril, da so v 40 dneh izginile vse njegove želje, zato je odgovoril, da je njegova edina želja služiti učitelju.

Malo pred zoro je Hafiz izstopil iz kroga in odšel do učiteljevega doma. Attar ga je čakal pri vratih. Toplo sta se objela in Attar je dal Hafizu posebno čašo staranega vina. Ko sta skupaj pila, je omamna radost vina odprla njegovo srce in raztopila vsako sled ločenosti.

Z velikim srečnim smehom se je Hafiz za vedno potopil v ljubezen in se združil z Bogom, njegovim Ljubljenim.

Pravijo, da je Hafiz nevede začel svoje bedenje točno 40 dni pred koncem njegovega 40-letnega služenja učitelju in da se je tisti »trenutek združitve« zgodil točno 40 let od dne, ko sta se prvič srečala.

Daniel Ladinsky, LETO S HAFIZOM Dnevne meditacije

Knjiga, ki je izšla pri založbi Zenit, prinaša 365 presunljivih pesmi – odmerek modrosti za vsak dan v letu - prepesnjen in interpretiran skozi vizijo Daniela Ladinskyja, v slovenskem prevodu Mirana Mehore in Žige Valetiča. 

Tekst: Iz knjige Leto s Hafizom