"Vedno sem mislila, da glasove slišijo vsi. Potem sem ugotovila, da jih ne." (zgodbe ljudi, ki slišijo glasove)

Danes se o tistih, ki slišijo glasove, pogosto govori skozi jezik diagnoz in zdravljenja. Toda ali bi lahko slišanje glasov razumeli tudi kot posebnost, ki odpira vrata v globine človeške zavesti? Gibanje Slišanje glasov in sodobne raziskave nas vabijo, da ta pojav raziskujemo onkraj stigme in strahu.

"V moji glavi so. Jaz sem glasovi." (izpoved Ekaterine)

Z vami bom podelila kos svojega sveta. Opozarjam le, da se branje lahko izkaže za neprijetno, nerazumljivo, zmedeno, nelogično – tako pač živim in življenje ni vedno v pozitivnih superlativih.

Imam glasove. Več njih, a do tega trenutka jih lahko razločim samo pet. V moji glavi so. Jaz sem glasovi. Enega uporabljam za razmišljanje. Vse od premlevanja, kaj bom skuhala za kosilo, kam se bom ali ne bom odpravila popoldan, kaj bom počela prihodnji teden, ali imam dovolj toaletnega papirja, pa vse do vprašanja, ali ima moje življenje sploh smisel. Tako je, kot bi to počela skozi glas, obenem ga produciram in slišim. Prijazen je, topel, domač; kadar sem v stiski s časom, beblja in spušča besede, ampak ga razumem.

Potem imam glas, s katerim si pripovedujem. S tem si v glavi berem, ko mi oči tečejo prek pisanih besed – bodisi knjige, članke, časopis, male oglase ali pa podnapise. Zanj sem prepričana, da je z menoj že od malega, vse od takrat, ko sem brala svoje prve knjige. Tu je seveda še glas, s katerim si narekujem – tudi to, kar pišem sedajle.

Ti trije zelo pogosto sodelujejo med sabo – v miselnem procesu, kjer je treba nekaj prebrati, razumeti, preokviriti in pospraviti podatke, ki so novi, in stare dati k starim, nasprotujoče uskladiti in tako dalje; vse do tega, da moram nekaj dati ven ali odgovoriti ali napisati. Včasih delujejo tudi vzporedno – tako kot če bi kuhala in "štrikala" obenem ali pa tako kot lahko računalnik naenkrat dela z več programi. Besede za opisovanje tega, kar se mi v glavi dogaja, še niso bile izumljene, vse je razloženo s primerjavami.

Vsi ti trije glasovi so si med seboj različni; vsi so moji, ampak so bolj moški kot ženski. Pred kratkim sem zaznala še komentatorja – to je glas, ki pokomentira vse, kar jaz drugače vidim, vse, kar izstopa – na ulici, na mimoidočih, v sobi, v kopalnici, kjer koli okoli mene. Ta je precej neposreden, včasih nesramen, vedno pa iskren. In komentira v več različnih jezikih. Dostikrat se z njim nasmejem in potem okolica vpraša: "Kaj pa je?" Pa večkrat odgovorim: "Nič, nič …"

In mali tečnež, ki je edini, ki z menoj govori, kot da ni jaz, ima pa za pokomentirati stvari, ki jih v življenju počnem, tako kot se mi zazdi, kar pa ni nujno tudi tako, kot je – moralno, etično, vzgojno, odnosno ali komunikacijsko – najbolj ali sploh prav.

Odkrila sem jih, pa ne sama, seveda, na slabi polovici študija. Študija tiste vrste, ki za kvaliteto strokovnjaka, za katerega se šolam, zahteva delo na sebi. Učenje se zares začne ob neprijetnostih. Do takrat sem jih jemala kot samoumevne in živela v prepričanju, da je to nekaj tako naravnega, da vsi to poznajo. No, izkazalo se je, da temu ni tako. Za nekatere vrste slišanja glasov imajo celo diagnoze.

Sama svojima zdravnicama nikoli nisem govorila o svojih glasovih – pa ne da bi se bala diagnoze, ampak zato, ker se mi zdi, da ne bi razumeli; nekako mi delujeta bolj kot vidni tip oseb, ki enostavno ve in čuti, kaj razmišlja, tega pa ne sliši. Norost ne živi v črno-belem svetu. Vsak od nas je vsaj malo nor, vsaj določen del svojega življenja, pa če mu je všeč ali ne.*

Meni bi bilo brez glasov verjetno dolgčas … Bi bila, bi obstajala, ampak ne bi zares bila – in bila bi daleč od tega, kar sem sedaj in kar še bom. Do sedaj sem bila nosilka kar nekaj družbenih vlog, kar nekaj nazivov in imen ter prenekatere diagnoze. Strokovna jaz to razume, a privatna se s tem ne samo ne strinja, pač pa se na te nalepkice malodane požvižga. In to z radiem v glavi. Ko se mi zjutraj zatakne neki zoprn komad in se ga do popoldneva ne znebim, ko se mi popeva … včasih celo naglas. Preden končam, pa samo še to: tistim, ki so mi omogočili prostor, čas in moč, da je tale zapis nastal, iskrena hvala.

Pick a disease. Have a diagnose. Have two. My treat. – Izberi si bolezen. Vzemi diagnozo. Vzemi si dve. Jaz častim.

"Verjel sem, da me vodi Bog" (izpoved "poslušalca in sledilca glasov")

Nekoč sem bil fant, ki bi ga najverjetneje, če bi ga pogledali od daleč, občudovali. Bil sem odličnjak v šoli, športnik, znal sem biti nasmejan, znal sem poslušati. A kljub številnim darovom sem pogosto dobil oznako, da sem nesamozavesten. To me je dolgo razjedalo.

Moje "spreobrnjenje" se je zgodilo pri dopolnjenih 24 letih. Ko bi se s fakultete "moral" počasi spustiti v svet odraslih, sem do tega začutil blazen odpor. Moji bližnji so rekli, da je to strah. Pa ni bil. Bil je odpor. Vedel sem, da sem prešibek, da bi svoje dobro jedro uspel ohraniti v boju s "srcem" odtujenega sveta. Potreboval sem čas in sem si ga vzel. Prepustil sem se občutkom, iskrenim, in ne pričakovanjem.

Tako sem zaslišal glasove. Pravzaprav niso bili pravi glasovi. Bolj občutki, ampak so jasno izražali svoje zahteve in me vodili od preizkušnje do preizkušnje. Verjel sem, da me vodi Bog, ki si je želel, da mu dokažem svojo vdanost. Najprej sem se moral odpovedati družbenemu statusu – izstopil sem iz družbe, odstopil od faksa, prekinil z večino dejavnosti, v katere sem bil vključen. Sledila so obdobja posta, soočanja s fizično bolečino in zadnji, najbolj temeljni preizkus: obdobje odpovedi lastni volji in popolne predanosti Bogu.

Ta preizkus je šel do takšne skrajnosti, da sem moral sredi ulice zamrzniti, kot da sem nor, in se ne meniti za mimoidoče. Po vseh preizkusih – obdobje je trajalo dva meseca – me je glas posadil na posteljo in rekel, naj le opazujem svoje dihanje. Dihanje je teklo počasi – vdih in izdih, vdih in izdih. Po nekaj urah je povsem obstalo, kot bi se povsem ustavilo. In čutil sem, kako se drobi nekakšna navidezna čelada na moji glavi. Ta se je razdelila v dve polovici, padla na tla in se razletela na koščke.

Tedaj me je glas odpeljal na teraso, od koder sem gledal navzdol nad mestom in videl, da svet, v katerem živimo, pravzaprav ni resničen. Je le odsev sveta duš, kot je rekel Platon. Bistvo vsega je le ljubezen in kdor ji je sposoben resnično slediti, bo delal velika dela, bo izkusil veliko veselje in hudo trpljenje. In na koncu bo celo izgubil svoje tuzemeljsko življenje.

Od tega trenutka dalje se je začela moja pot nazaj v "ta" svet, kjer zdaj opravljam nalogo ljubezni. Velikokrat sem, ker sem strahopeten, nalogo preslišal, se obrnil proč … A vem, da je to zame in za druge izguba. Hkrati sem srečen. Pot mi je bila dana in le moja odgovornost je, da ji sledim. To poskušam po svojih najboljših močeh, kajti, kot je rekel apostol Pavel: "Gorje mi, če tega ne bi počel."*

Vsem sledilcem in poslušalcem glasov polagam na srce: Bodite pogumni. Bolj hrabri kot jaz. Slovenija in Slovenci smo, kjer smo, z razlogom, in moramo se potruditi, da spet postanemo ljubeči. To je naš namen. In življenje bo spet lepše.

"Brez njih tudi mene ni" (izpoved Marjetice)

Ljudem večkrat povem, da mi ni nikoli dolgčas. Razlog za to so prav glasovi, ki jih slišim. Ne spomnim se, kdaj sem jih prvič slišala, vem pa, da je bilo že v predšolskem obdobju. Spomnim se predvsem prestrašenih glasov, ki sem jih pretežno poslušala večji del osnovne šole. Podpihovali so mojo anksioznost in panične napade, a sčasoma sem spoznala, da dramatiziram, in življenje ni tako strašno, kot se je zdelo prej.

Kot otrok sem večino prostega časa preživela sama in takrat so mi družbo delali drugi glasovi, ki so me popeljali v drug svet. Tako zelo sem se vživela, da nisem več videla svoje sobe, pač pa neki drug kraj. Kot v kakšnem filmu, ko ima nekdo v glavi cele scene in ga nenadoma neki zvok pripelje nazaj v ta svet. Vedno sem vedela, da so to moji glasovi, in nad njimi sem imela nadzor.

Še danes bolj ali manj vsak dan za kakšno uro obsedim in pustim glasovom, da me popeljejo skozi dogodke minulega dne. Na ta način sproti predelujem dogajanje, da ga lahko potem pustim za sabo in naslednji dan začnem na novo. Kot neka refleksija dneva. Pogosto v glavi odigram tudi prepire z drugimi osebami, ki si jih drugače ne morem privoščiti, in to mi pomaga pri predelovanju jeze.

Le enkrat se mi je zgodilo, da je bil v moji glavi glas, ki ga nisem prepoznala kot svojega. Ni bil preveč prijazen. Govoril mi je, naj se ubijem. Bil je kot šepet, a imel je neverjetno veliko moč. Za kak mesec ali dva je prevzel nadzor nad mojimi mislimi in takrat sem se zatekla v apatijo. To je bilo najbolj nenavadno stanje, v katerem sem kdaj bila. Kot da svojega življenja ne bi živela jaz.

Ohranila sem dovolj nadzora, da sem ostala v očeh drugih normalno funkcionalno bitje, a po drugi strani sem bila dislocirana. Nemo sem opazovala sebe in brezpomenski sivi svet okrog svojega trupla, ki je robotsko zjutraj vstalo, šlo v šolo, se pogovarjalo z ljudmi, jedlo, naredilo domačo nalogo in šlo spat. Bila sem brez prihodnosti, le čakala sem na smrt. V tem času nisem slišala nobenega drugega glasu. V mislih sem bila nema. Nisem imela energije za produkcijo drugih glasov.

Po izhodu iz apatije je trajalo kar nekaj mesecev, da sem nad neprijaznim glasom dobila nadzor in uredila svoje življenje. Ta glas lahko zdaj povežem z dogodki iz otroštva, ki jih takrat na zavedni ravni nisem razumela, sem pa čutila, da je nekaj močno narobe.

Naj končam z veselim glasom. Slišim lahko tudi glasbo po svoji izbiri. V primerjavi z glasbo, ki jo zaznam z ušesi, je ta sicer obledela, je pa dobro sredstvo za urjenje spomina. Pravzaprav lahko glasbo, če jo dovolj dobro poznam, v glavi razčlenim na posamezne dele, na primer glas, kitaro in klavir, kar se mi zdi kar kul.*

Vedno sem mislila, da glasove slišijo vsi, in sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da jih ne. Glasovi, ki jih drugi ne slišijo, odevajo moje življenje v žive barve. Brez njih tudi mene ni. Res, z njimi mi ni nikoli dolgčas.

Anja Žerjav in Mojca Nahtigal

Prispevek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji revije Sensa.