O tem, kako radi sodimo in kažemo s prstom na druge.
Natančno se spomnim, za katero mizo sem sedela, tam, na zunanji terasi koče ob slapu Savica. Utrujena od gorske poti sem se več kot očitno zgražala nad žensko z rdečim klobukom za sosednjo mizo: »Napačno kavo ste mi prinesli. Naročila sem kavo s sojinim mlekom, ne z navadnim. Ne pijem navadnega mleka.« Ah daj no, spij že to mleko, saj te ne bo ubilo, sem si mislila sama pri sebi. Kaj kompliciraš …
"Zminasta" bi temu rekli pri nas, na Dolenjskem. Izbirčna in sckrljana bi verjetno bil najboljši prevod te dolenjščine.
Pred štirimi leti sem iznenada začela dobivati srbečo rdečico po vratu in obrazu. Kaj je to? »Gospa, alergični ste na laktozo. Ne smete več piti navadnega mleka in mlečnih izdelkov …« A se vi hecate …
Ne znam vam povedati, kolikokrat mi na misel skoči ta "zminasta" gospa z rdečim klobukom, ko mičkeno s sramom še v gorskih kočah, ko mi res zadiši kava, za vsak slučaj vprašam: "Imate morda še kakšno drugo mleko, samo da ni navadno?" In ne znam vam povedati, kolikokrat dobim nazaj tisti pogled poln sodb, kakršnega sem jaz dala gospe z rdečim klobukom: »A se vi hecate? V gorah ste ...« in nek tih, a dovolj glasen dodatek, ki ga večkrat slišim: »Ti sckrljani Ljubljančani …« Sploh nič ne rečem na to, ker jih razumem - bila sem prav taka. Draga moja gospa z rdečim klobukom, kako rada bi vas sedaj povabila na kavo (s sojinim mlekom) in se vam opravičila ...
»Meni se to ne bo nikoli zgodilo,« je prav ob mojem zavračanju navadnega mleka rekel prijatelj. »Nekateri ste samo tako izbirčni, da komplicirate glede navadnega mleka! Grem stavit, da sploh ne bi opazila razlike, če bi ti naskrivaj dal tako mleko!«
Ne dolgo tega sem se peljala do njiju, ko me sproti pokliče. »Ej,« je malce nerodno izrekel: »A lahko na poti kupiš mandljevo mleko?« »Ne rabim, hvala, saj bom samo čaj.« »No, ne zate … za tamalega rabimo …« Izkazalo se je, da ima njegov polletni malček precejšne težava, kadar njegova draga pije navadno mleko in za tem doji malčka. No, prava reč …
Priznam, da bi si hudičkasti del mene želel reči: »A tako? Hm, čudno, a niso glede navadnega mleka izbirčni samo scrkljani ljudje?!« No, ampak hvala bogu je manj hudičkasti del mene dovolj močan, da sem bila tiho. Sem prepričana, da je sam dojel …
No, naj dvigne roko tisti, ki se mu še nikoli ni zgodilo, da bi sodil neko dejanje, a mu kaj kmalu vesolje podari podobno preizkušnjo, ob čemer lahko le ponižno skloni glavo: »Zdaj razumem ...« A kljub temu že naslednji dan ponovno s prstom kažemo na druge.
Če bi iz človeške narave odstranili sodbe, bi živeli v svetu, kakršnega si je verjetno zamišljal John Lennon, ko je pel: »I am a dreamer, but I am not the only one.« V svetu, kakršnega opevajo sanjavi idealisti. V svetu, kakršnega si globoko v sebi želi vsakdo izmed nas.
Poskušajmo vsaj včasih, ko zaznamo sodbo do drugega, sami sebe opomniti: »Ne sodi. Ne veš, kakšne bitke bije, kakšna je njegova pot, kakšne bolečine in razlogi, da je, kdor je, da počne, kar počne. Ne sodi, ker nisi v njegovih čevljih. Ne sodi, ker nikoli ne veš, kdaj se kaj podobnega pripeti tebi …«
Ne potrebujemo se strinjati z drugimi. Poskušajmo vsaj razumeti. Poslušati. Slišati. Dovoliti, da smo si različni.
- Poglejte si še: Nikar ne sodi ljudi, saj vsakdo bije svoje bitke
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
