Ko se v mislih pojavi dobra ideja, pogosto razmišljamo, ali je pravi čas, da jo uresničimo. A stara modrost nas uči, da je treba prav tem impulzom slediti – medtem ko naj se ob negativnih mislih najprej ustavimo, zadihamo in jih pogledamo z zavestjo, ne z reakcijo.
Um človeka je skrivnosten. Ko se v njem pojavi svetla, spodbudna misel, pogosto verjamemo, da bo trajala večno – držimo se je in se tolažimo z njeno prisotnostjo. Pa vendar... prej ali slej zbledi, izgine, in nenadoma ne vemo več, kje je ostala sreča, navdih, volja.
Po drugi strani pa nas temna misel hitro zagrabi s svojo silovitostjo. Namesto da bi se ji z nežno pozornostjo približali, jo začnemo potiskati stran – in s tem samo povečamo njen vpliv. A starodavna indijanska modrost nas uči nekaj drugačnega.
Čustva in misli niso stalna. So kot oblaki na nebu – pridejo in gredo, spreminjajo se, se preoblikujejo. Ko to resnično razumemo, postane lažje: ko nas navdaja dobro razpoloženje, ga preprosto živimo, ne da bi ga skušali zadržati. Ko pridejo temnejši občutki, jih sprejmemo z zavedanjem, da bodo minili – kot vse v življenju.
Preberite še:
Primer: Ko smo jezni, običajno odreagiramo impulzivno, ne da bi se vprašali: "Je to res pravi odziv na pravo osebo?" Po drugi strani pa dobra dejanja, ljubeča gesta ali prijazna beseda pogosto čakajo – prestavljamo jih, odlašamo, včasih celo podvomimo, ali so sploh smiselna.
In tu nastopi čarobna modrost staroselskih Indijancev:
"Če ti pride na misel dobra misel – jo uresniči takoj. Če pride slaba – jo odloži vsaj za nekaj sekund. Nikoli je ne uresniči takoj!"
To preprosto pravilo nas vabi k zadržku, ko nas zajame impulzivnost. Ko nas prevzame močan notranji val – bodisi jeze, zamere ali obupa – ne reagirajmo takoj. Dajmo si trenutek. Če negativno misel odložimo, jo lahko prepoznamo za to, kar pogosto je – le prehodni oblak na notranjem nebu.
To ne pomeni, da naj zanikamo svojo jezo, žalost, ljubosumje, prizadetost ali strah. Nasprotno – vsa čustva imajo svoj namen in pomen. Tudi tista, ki jih pogosto označujemo kot “negativna”, nosijo v sebi dragoceno sporočilo: nekaj v nas želi biti slišano, razumljeno, pozdravljeno. Te občutke moramo prepoznati in sprejeti – ne jih potlačiti. A pomembno je, da ob tem ostanemo zavestni. Da jih ne izpustimo nekontrolirano v svet, kjer lahko ranijo druge – in tudi nas same.
Zato: ko vas naslednjič preplavi bes, razočaranje ali strah, zadihajte. Počakajte. Preštejte do deset. Dovolite, da se vaša zavest umiri in razjasni. In šele nato izberite dejanje – ne kot impulz iz golega čustva, temveč kot dejanje iz zavedanja. In takrat, ko vas obišče dobra misel, ne odlašajte – spremenite jo v dejanje. Tako se gradi notranji mir. In tako se širi dobrota.
Vir: sensa.mondo.rs
