Zimski oddih se je Ireni spremenil v grozljivko, a zdaj vsaj ve, kako bolje postaviti osebne meje.
Irena in njen mož sta odpotovala v Kanado, da bi obiskala njegovo sestro in svaka. Družina, ki tam živi, ima otroke, utečen ritem, izkušnje z zimskimi športi in gore, ki so njihov vsakdan. Ona dva otrok nimata, smučanje pa jima je še vedno nekaj novega in negotovega. Zanjo skoraj povsem neznano.
Na smučeh je bila v življenju le nekajkrat, je torej začetnica v polnem pomenu besede. Njen mož je imel le odtenek več izkušenj, a niti približno ne dovolj, da bi se na zahtevnejših progah počutil samozavestno.
Tistega dne so vsi skupaj odšli na smučišče Sunshine. Svak je prevzel vlogo vodiča. Ko jih je z gondolo odpeljal na vrh, je že takrat v želodcu začutila nelagodje. Ni poznala prog, ni vedela, kam gredo, vendar je nekako zaupala svaku, ker je domačin in »ve, kaj dela«.
Ko je predlagala, da bi se spustili po zelenih, lažjih, progah, je to zavrnil. Ne le zavrnil – postal je agresiven, grob in nestrpen. Govoril je, da je karta draga in da nima smisla »metati denarja« za lahke proge.
Znašli so se na črni progi. Strah, ki jo je preplavil, ni bil običajen. Bil je paralizirajoč. Telo je otrpnilo, noge je niso več ubogale, misli so se razletele. Medtem ko so drugi začeli drseti navzdol, je ona obstala kot okamenela. Spust, ki je sledil, je bil boj za goli občutek nadzora. Med spuščanjem je jokala, solze so se mešale s snegom, vid se ji je meglil, dihanje je postajalo plitko. Doživljala je pravi panični napad.
Namesto razumevanja pa je od svaka dobila vpitje: "zberi se, saj ni nič, to je samo v tvoji glavi, ne pretiravaj."
Nihče ni hotel videti, da oseba, ki je na smučeh stala komaj nekajkrat v življenju, ne bi smela biti na črni progi. Ljudje so jo puščali, eden za drugim so izginjali po progi, razen njegove sestre in njenega moža, ki sta ostala ob njej, medtem ko je v njej divjal val panike.
Telo se je treslo še nekaj ur. Bila je fizično izčrpana, psihično strta in čustveno preobremenjena. Okoli nje pa so bili jezni sorodniki. Zgodbe o "vrženem denarju stran". O tem, da se "noče potruditi". O tem, da ima "samo blokado".
Ko je skušala razumeti, kaj se je zgodilo, je moževa sestra pristopila z besedami, ki so bile morda dobronamerne, a so bolele. Govorila ji je, da se počuti krivo, a tudi, da je ona sposobna, da bi to lahko zdržala, da bi se morala bolj potruditi.
To je bil trenutek, ko se je vse v njej ponovno zlomilo. Prosila jo je, naj odide. Vedela je eno: nikoli ne bi smela biti na tisti progi. To ni bilo vprašanje poguma ali volje. To je bilo vprašanje veščine, ki je ni imela.
Čutila je, da družina vztrajno zmanjšuje to, kar se je zgodilo, in vse skrči na »psihično blokado«, medtem ko je bila resnica veliko preprostejša in krutejša: potisnjena je bila čez svoje meje.
Rešitev tistega dne je prišla v hotelskem bazenu, ko je šla plavati v toplo vodo. Tam je prvič tisti dan njeno telo začelo umirjati.
Iz tistega dne je odšla z jasno lekcijo: njene meje so bile prestopljene in to se ne bo več ponovilo.
Danes je previdna, ko pomisli na smučanje. Ko se bo vrnila na smuči, ne bo šlo brez inštruktorja, ki razume, da meje obstajajo z razlogom. Morda bo to sezono preprosto preskočila. In tudi to je v redu.
Najpomembnejše, kar je razumela, je, da ni dolžna dokazovati poguma za ceno lastne varnosti in duševnega zdravja. Včasih je največja zmaga priznati sebi, da je bilo preveč. In se odločiti, da bo naslednjič drugače.
Kako Irena danes zdravi travmo
Danes, nekaj mesecev pozneje, Irena sedi v mirni, svetli ordinaciji psihoterapevta in prvič brez stiska v prsih izreče stavek, ki ga dolgo ni mogla sestaviti v glavi: »Takrat me je bilo res strah zase.« Ne zmanjšuje dogodka in ne išče opravičil. Pove samo resnico, takšno, kakršna je.
Na začetku terapije je mislila, da »pretirava«. Da je bilo morda res vse skupaj samo slaba epizoda, trenutek šibkosti, nekaj, kar bi morala pozabiti. Vendar je imelo telo drugačno mnenje. Dovolj je bilo, da je videla posnetek gore, slišala besedo »proga«, začutila hladen zrak – in dlani so se ji oznojile, dihanje se je pospešilo, misli so se razletele. To ni bila drama, to je bila jasna sled travme.
Psihoterapevt ji je že na prvem srečanju razložil nekaj, kar ji je prineslo ogromno olajšanje: njen strah ni bil iracionalen. Bil je realen, telesni odziv na situacijo, v kateri je bila objektivno ogrožena, brez znanja, veščine in izbire. Ni bila šibka, njeno telo je reagiralo, kot je edino znalo – poskušalo jo je zaščititi.
Delo s travmo ni bilo hitro niti lahko. Prvih nekaj srečanj se je skrčilo na počasno vračanje zaupanja v lastne občutke. Irena se je leta učila prilagajanja, tega, da ne dela težav, da drugim ne kvari razpoloženja. Na gori je naredila prav to – potlačila je nelagodje, dokler ni postalo neznosno. Terapija jo je učila nasprotnega: prepoznati signal in se pravočasno odzvati.
S pogovori je počasi razvezovala vozle v sebi. Travma ni bila samo črna proga. Bila je agresija avtoritete, pritisk družine, občutek, da nima pravice reči »ne«, strah, da bo razočarala druge, če zaščiti sebe. Smučanje je zgolj postalo simbol – kraj, kjer so se vse te stvari zaletele druga v drugo.
Psihoterapevt jo je učil tehnik umirjanja telesa: dihanje, prizemljevanje, vračanje nadzora nad trenutkom. Učila se je prepoznati, kdaj je strah sedanjost in kdaj je samo spomin, ki se ponavlja. Najpomembneje pa je bilo, da se je učila verjeti sebi. Da kadar začuti, da nekaj ni v redu, je to veljavno, brez potrebe, da to kdo drug potrdi.
Včasih je s terapije odšla izčrpana, z glavobolom in solzami v očeh. Včasih je odšla lažja, kot da je del bremena pustila v tisti sobi. Proces ni bil linearen. Bili so dnevi, ko je mislila, da je »s tem konec«, in dnevi, ko ji je srce poskočilo ob najmanjšem sprožilcu. A zdaj je vedela, kaj se dogaja. In to znanje ji je dajalo moč.
Danes Irena v mislih ne beži več pred smučanjem, vendar ga tudi ne sili v resničnosti. Njene vrednosti se ne meri s pogumom na gori.
Največja sprememba se je zgodila znotraj. Naučila se je postavljati meje, tudi kadar ji glas zatrepeta. Naučila se je reči »to je zame preveč« brez občutka krivde. Naučila se je, da travma ne rabi določati njenega življenja, vendar jo je treba slišati.
Irena danes ne hodi k psihoterapevtu zato, ker bi bila zlomljena. Hodi zato, ker se sestavlja. Ker izbere sebe. Ker razume, da je skrb za duševno zdravje enako pomembna kot vsaka druga vrsta okrevanja.
In morda najpomembneje: ne dvomi več v to, kar je takrat začutila. Ve, da je imela prav. In to znanje je postalo njen oporni steber za vse, kar prihaja.
Vir: stil.kurir.rs
