Edina pot do svetlobe vodi skozi lastno temo (iskren zapis bralke)

Čustva, v katera sem se ujela, so povzročala črne misli, ki so poganjale vse stvari v nekakšni “peklenski zanki”. Zakaj se meni to dogaja?

Edina pot do svetlobe vodi skozi lastno temo (iskren zapis bralke) (foto: Pexels) Pexels
1. 12. 2021

Najtežja preizkušnja do sedaj, ki se je udejanjila na moji poti, je bilo soočanje z svojimi mislimi in čustvi. Živimo v precej racionalno naravnanem svetu in umske kapacitete so vedno v pogonu. Um je čudovita stvar, ki pa jo je težko izklopiti. Vsaj meni je bilo.

Obenem imam zmožnost čutiti v neizmernih globinah. Težava ni bila, ko je bilo vse dobro, težava se je pojavila, ko ni bilo tako dobro, kot sem si želela in pričakovala.

Tu sta se um in čustva združila v skupno izhodišče za mojo preobremenjenost v glavi in srcu z močnimi občutki. Pozneje se je to manifestiralo tudi na telesu. Presežek določene energije se je začel kompenzirati ravno skozi to. Psihosomatsko. Ko se je pojavilo določeno čustvo, za katero sem smatrala, da ni dobro, sem namesto, da bi se ustavila in začutila čustvo tako, kot je, poskušala ugotoviti, kaj to za mene predstavlja, kakšno smer mi kaže in kakšno gibanje od mene zahteva določena situacija (ang. beseda (e)motion, potemtakem je logična posledica čustva gibanje skozi transformacijo energije). Čustva, v katera sem se ujela, so obenem povzročala črne misli, ki so poganjale vse stvari v nekakšni “peklenski zanki”. Pojavili so miselni konstrukti kot so obremenjevanje, analiziranje in občutki krivice, nemoči, nevrednosti, žrtve ter vprašanja kot so "zakaj se meni to dogaja"?

Delaš tisto, kar poznaš v svoji (ne)vednosti. Vendar vseeno, v meni je nekaj govorilo, da zagotovo obstaja neki drugi način soočenja s tem. Ampak le kako bi vedela, kaj to je, naučena sem tako, da živim v svojih okvirjih. Težko grem iz svoje realnosti, če sploh ne vem, kam naj grem in kaj naj gledam. Zelo nemočen občutek. Veš, da nekaj ni prav, ne veš pa, kako se iz tega izviti.

Vedno sem stremela k temu, da iščem rešitve, da iščem pravo resnico. Da izboljšam svoje življenje. Le kdo si resnično želi biti nesrečen, utrujen, žalosten, jezen, živeti v strahu... Nihče. Vendar edina pot do svetlobe vodi skozi lastno temo. Soočiti se sam s sabo v vseh svojih pogledih. Sprožilci le tega pa smo mi sami. Nemalokrat nam to kažejo ljudje in dogodki okoli nas, ki nam odslikavajo naše notranje stanje.

Obstaja več jezikov, s katerimi ljudje nagovarjajo svojo zavest

Čustva niso dobra ali slaba, čustva samo so. Kažejo nam, kako na nas določene stvari vplivajo in kaj moramo spremeniti ali morda samo sprejeti ter nato iz tega z mirno glavo iti naprej. Edini način za to je pogled v sebe.

Človek v svojem samoraziskovanju poizkusi mnogotere stvari in tehnike. Tudi jaz sem jih. Veliko mi jih je bilo v pomoč. Vedno je treba delati na vseh komponentah – na telesu, srcu, umu, zavesti. Teh komponent je verjetno še več, oziroma jih vsak morda drugače vidi oziroma so mu bližje drugačne razlage istega pojma.

Verjetno za vsakega človeka obstaja kak drugačen način, kako priti do cilja. Govorimo isti jezik, ampak obenem ga ne. Obstaja več jezikov ljubezni, obstaja tudi več jezikov, s katerimi različni ljudje nagovarjajo svojo zavest, da pride do razsvetljenja. Meditacija, morda.  Ne samo v smislu mirnega sedenja na mestu in “biti brez misli”. Meditacija je lahko tudi šport, pogovor, bližina sočloveka; lahko je gibanje in mirovanje, je biti tukaj in zdaj v tem, kar počnemo.

Ste svetlobno bitje, ki je prišlo izkusiti življenje na tem svetu

Vsekakor so to tudi stvari, ki nas veselijo in nam dajejo veselje do življenja. V kolikor ste že globoko v svoji otopelosti in ne najdete izhoda, se spomnite, kaj vas je veselilo, ko ste bili otroci, neobremenjeni s stvarmi, s katerimi ste zdaj, ko ste odrasli. Morda je to umetniško izražanje – petje, ples, risanje, pisanje ali pa športno udejstvovanje. Mogoče je to sprehajanje v naravi ali pa le mirovanje. Vse, ob čemer se ustavi čas in kjer se zlijete z doživetjem. Obudite svoje speče talente. Na začetku se vam bo morda zdelo vse čudno in prisiljeno, čez čas pa se boste počutili, kot da ste doma. Cilj tega je, da se spomnite tega, kar v resnici že ves čas ste. Svetlobno bitje, ki je prišlo izkusiti življenje na tem svetu.

Racionalna in meni blizu razlaga rešitve je tudi ta, da dejansko začnemo ločevati aspekte sebe od sebe – um, telo in čustva in se ozremo v svojo zavest, ki je v ozadju vseh teh procesov. Kot to, da si predstavljamo, da so vse te stvari del nas, ampak nismo samo to mi. To so dejansko neke vrste naša “čutila”, sprejemniki informacij. Pustiti stvarem, da so, kar so in se dogajajo ter obenem začutiti čustvo in biti z njim v miru. Pustiti umu, da misli in se ne vpletati v proces analize in razpredanja. Zaznati, da se to dogaja in obenem to sprejeti. Biti opazovan in opazovalec obenem. Predstavljajte si, da sedite ob cesti in gledate avtomobile, ki se vozijo mimo. Enako je s tem. Pustiti stvari take, kot so. S tem pridemo do spoznanj, kaj nam te stvari sporočajo in začnemo delovati resnično avtentično. Ko ne pustimo, da nas čustvo popolnoma preplavi. Ali pa pustimo, da nas preplavi v tistem trenutku. Umetnost je na pravi način ob pravem času na pravem kraju izraziti pravo čustvo ali misel. Zanikanje ali potlačenje ni rešitev, je samo podaljševanje agonije.

Vaja dela mojstra. In normalno je, da se ob tem še vedno zgodijo stvari, o katerih sem pisala v prvem delu. Določena čustva nam povzročajo določene občutke, ki niso prijetni. Misli nam okupirajo glavo in dejansko ne gremo s tokom, nismo prisotni. Smo obremenjeni s procesi, ki se v nas dogajajo. Na dobri poti smo, če to le opazimo. Lahko se začnemo počutiti slabo, ker imamo občutek, da smo že to presegli ali pa stopimo korak naprej in se predamo popolnemu sprejemanju, da tako mislimo ali čutimo.

Ko sprejmem to z milostjo in sočutjem do sebe, lažje vstopim v svojo zavest in se oddaljim od teh delov sebe v smislu, da grem iz aspekta opazovanega v opazovalca. In to potem lahko resnično mirno opazujem v sebi. Začutim sebe kot sebe in se ne spustim na nivo samoobsojanja (posledice izkrivljenih resnic družbenih konstruktov in travm, nekonstruktivne kritike samih sebe, nesprejemanje samih sebe) ali obsojanja okolice (obsojanje okolice nam ponavadi prav dobro pokaže, kaj v nas še ni rešeno, saj s tem samo kažemo, da nismo sposobni sprejemanja in s tem nam pokažejo, da nismo nič boljši od tistega, kar obsojamo). Ko smo v svoji resnici, tudi lažje vidimo vse tančice teme, ki prekrivajo nas in svet. Sprejmi in odpusti, dopusti. Lažje gledam objektivno. In nato radostno vidim z zanimanjem, radovednostjo, kaj mi te zadeve kažejo.

Stopimo dva koraka nazaj

Umetnost biti v zavesti dejansko predstavlja tudi to, da se stvari odvijajo v ozadju in me ne motijo. Ne “onesnažujejo” me. Ko vadim to, da stopim dva koraka nazaj, začnem živeti v trenutku, s čuječnostjo. Izrazov na to temo je malo morje. Izberite si tistega, ki sovpada z vami. Občutek tega je vselej enak. Sprejemati stvari take, kot so, brez da bi um analiziral, kaj je lepo, kaj nam je všeč, brez čustvenega vpletanja v situacijo. In tu ni pričakovanja, ni sanjarjenj, je samo čista zavest, ki sprejema in spremlja stvari tako, kot so v danem trenutku. Ni navezanosti na potek ali izid. In tako padem v tok življenja, ki me vodi, kamor je pač v tistem trenutku potrebno. Vse v življenju je simbioza. Tako kot v meni, tako v kolektivni družbi, svetu in celotnem vesolju. Od individualnega k globalnemu. Tu se vzpostavi zaupanje v življenje, da je v tistem trenutku točno takšno, kot mora biti. Bistvo je, da nam uspe vzpostaviti sinergijo med srcem, umom in dušo. Poslušati sebe in svojo intuicijo. Da to lahko slišimo, pa se moramo najprej soočiti z vsem, kar nam je bilo v življenju dano, pa dejansko ni naše. To je tisto, kar nam ustvarja blokade. S tem, ko preidem v stanje, ko lahko sprejemam stvari take, kot so, lahko začnem sprejemati tudi okolico. Tu se odvijajo pravi premiki. Deljenje resnic, znanja, življenjskih izkušenj z drugimi ljudmi, razpoznavanje pomena dogodkov, ki se mi dogajajo in ljudi, ki jih srečam. Kajti, sam pri sebi vem samo to, kar živim v svojih okvirjih. Da, tudi povezava s t.i. kolektivno zavestjo je tu nekaj posebnega.

Za razširjanje zavesti potrebujem čisto zavest in druge ljudi, ki so z menoj pripravljeni deliti svojo resnico. Tako rušimo sami sebi svoje okvirje, saj so vsi ljudje po svoje edinstveni in si lahko v svojih kvalitetah, kompetencah, izkušnjah, pogledih na stvari pokažemo druge načine življenja. To je prava medsebojna pomoč in podpora, simbioza. To so naravni zakoni človeka, družbe, narave in vesolja. 

Smo tudi sprožilci senc drugih ljudi 

Pozor. Kakor so stvari enostavne, tudi včasih niso. Zavedanje vseh pogledov iste stvari je izjemnega pomena. Kakor je povezovanje z drugimi lahko resnično širjenje zavesti, se lahko dogaja tudi to, da smo sprožilci drugim ljudem oz. njihovih senc in včasih na to niso pripravljeni. Empati to še posebej dobro opazijo in občutijo ter dokler ne znajo ločiti tega, kaj je res njihovo in kaj je v drugih, jih družba ljudi lahko precej izčrpava in sili v nižje vibracije. Sami sebe moramo spoznati do te mere in si zaupati, da lahko stojimo trdno na tleh s svojimi koreninami tudi v najhujših nevihtah. Bodi človek, kateri si želi biti vsak dan boljši človek. V odnosu do sebe in do drugih. Samospoštovanje in samorazumevanje nam prinese toleranco do tega, da smo sposobni to sprejemati tudi v odnosu z drugimi. Odnos, ki ga imaš z drugimi je pravzaprav ogledalo odnosa, ki ga imaš sam s sabo. Bolj ko razvijaš te kvalitete pri sebi z mero sočutja, milosti, hvaležnosti, razumevanja, spoštovanja in ljubezni, več le tega boš imel v odnosu z drugimi.

Življenje je harmonija

In dragi ljudje, kakor si včasih mislimo, da smo nepomemben del tega sveta in smo nemočni, na koncu dejansko uvidimo, da smo sokreatorji vsega. Živi svojo resnico skozi pravo avtentičnost in pusti živeti. Dvigni svojo vibracijo, premosti svoje vzorce. Prave manfiestacije se dogajajo na višjih frekvencah in višje kot smo, hitreje in bolje se odvijajo. Seveda se manifestirajo tudi na nižjih, zato pa se vrtimo v določenih situacijah, tako kot se. Situacije so darilo, saj nam poskušajo na različne načine prikazati več pogledov na isti izziv, na nas pa je, kdaj bomo to ozavestili in sprostili.

Poglejte v sebe, globoko v otroštvo in poiščite vzporednice z izkušnjami, ki se vam dogajajo čez celo življenje. To je vaš odgovor.

Tekst: bralka Sense

Preberite si še: Partner vam s svojim obnašanjem kaže, katere rane iz otroštva imate še nezaceljene v sebi

ali Zakaj ravno EMPATI najbolj nastradamo v življenju?