Svet se čisti in ti se čistiš z njim. Zato je tako težko, a hkrati osvobojajoče.

Kar se dogaja po svetu, je odraz naših notranjih borb in strahov. Naš notranji otrok kliče po spremembi. Dopustimo mu to. Ko to dopustimo, dovolimo, da tok življenja teče. Skozi to se transformiramo in smo to, kar smo. Smo sočutje, razumevanje, iskrenost in spoštovanje. Smo ljubezen. Do sebe in do drugih.

Svet se čisti in ti se čistiš z njim. Zato je tako težko, a hkrati osvobojajoče. (foto: shutterstock) shutterstock
7. 10. 2021

Kakorkoli smo želeli gledati mimo in se delali, da se nas to ne tiče, sedaj ni več tako. Ta zadeva se je dotaknila vseh nas, vsakega na svoj način. Zadeve, ki jih preživljamo, enostavno niso lahke. Ampak očitno so nujno potrebne. Prehoditi lastno temo, zaceliti lastnega notranjega otroka z namenom, da zacelimo ta svet.

Možnost imamo izbrati, da gremo v boljši svet. Naslije prinese samo nasilje. Dejstvo. Ta situacija je iz slehernika izmed nas povlekla našo temo in nas razgalila pred svetom. Smo jezni, žalostni, nas je sram... Pa saj smo samo ljudje! Tudi vse te stvari so del nas zato, da lahko postanemo to, kar smo. Duhovna evolucija. Diamant postane lep, ko je pod pritiskom. Pritiski na nas delajo to, da postanemo, kar smo – da začutimo svojo pravo bit in vidimo, da imamo možnost izbire.

Že celo življenje se sprašujem o smislu svojega obstoja: "Ali obstaja nekaj več, zakaj sem tu?" In že celo življenje doživljam raznorazne bolečine in travme, ki jih v vseh obdobjih življenja doživljam na različne načine. Nisem popolna. Čeprav drugim vedno želim dobro, sem zagotovo prizadela ljudi. Srce me boli, da je tako. Ampak enostavno tako je moralo biti. Odpustila sem sebi in njim. Hkrati sem hvaležna, ker je to v meni zanetilo plamen prepotrebnih sprememb. Da sem danes to, kar sem. Da vidim drugače. Da zavestno čistim svoje vzorce in se spreminjam v bitje, ki ima razumevanje in spoštovanje do soljudi na vseh nivojih.

V tem času eksponentno raste duhovni napredek, ljudje se povezujemo in govorimo svoje duševne resnice. Maske so padle. Kakorkoli je težko, je to lepo. Kot metulj.

To, kar se sedaj dogaja globalno in kar se dogaja v naši preljubi domovini, je hudo. Čustva prihajajo na plano na raznorazne načine in razgaljujejo družbo in posameznika. Naj se zgodi, kar se mora. Ponesimo svet v boljši jutri. Drugače kot na tak način, očitno ne gre. Ljudje se prebujamo in začenjamo živeti svojo resnico. Vsi delamo najbolje kakor znamo. Kakor smo naučeni, v kar verjamemo. Družbeni konstrukti. Pa nič narobe. Tako mora biti. Sprejemanje je ključ do uspeha. Sprejeti vse vidike sebe, tudi tiste tako imenovane slabe. Čeprav ni slabega in dobrega, je samo eno.

Pustimo si dovoliti čutiti, pustimo si izraziti in transformirati. Izraziti tisto pravo resnico, kajti naš prvi odziv je lahko naš obrambni mehanizem. Pod sekundarnimi čustvi se nahajajo primarni vzroki za nastanek le teh. Ker se sami v sebi počutimo nevredne, majhne, nesposobne; naš notranji otrok kriči na pomoč in si želi biti slišan. Vsi bi radi bili ljubljeni, ampak najprej moramo ljubiti sebe in to najti v sebi. Pa je to tako zelo izredno težko... priznati sam sebi. Da nisi samo to, kar misliš da si, da si tudi to, kar nočeš biti. In edina rešitev iz tega je sprejemanje teh svojih delov in popolno razgaljenje.

Odnosi so čudovita stvar. Odnosi nas pripeljejo k spremembam k temu, da smo boljši človek. In ja, ni nam vseeno, kaj si nekdo drug misli o nas. O, kako težko si je to priznati. Kako zelo radi bi bili sprejeti. Obrambni mehanizem nas na vse mogoče načine sili k postopanjem v skladu s tem, kako smo navajeni. Pa se potem slabo počutimo. Dovolimo si biti to, kar smo, dovolimo si izraziti to v odnosih s spoštovanjem in razumevanjem do sogovornika. Ključ do uspeha je razumevanje. Ključ do uspeha je izražanje svoje resnice, kar vzpodbudi tudi drugo stran, da začne izražati svojo. Pa tudi če ne. Tudi to je v redu. Preprosto.

Kako zelo zanimivo je to, da ko se enkrat res podaš na to pot, se zgodi in dogaja vse samo od sebe. Srečaš prave ljudi, delaš prave stvari. Jočeš se, smeješ se, živiš in tudi trpiš, ker vedno znova odkriješ še kaj v sebi. In to sprejmeš. Nismo popolni in ne rabimo biti.

Ni dovolj umska naravnanost. Težko v tem času to sploh razumeti, ker umsko operiramo večino časa. Potrebno je začutiti v sebi. In to gre le preko vseh senc, ki jih imamo v sebi. Dovoli si občutiti.

Kar se danes dogaja po svetu, je odraz naših notranjih borb in strahov – to pa je naš notranji otrok. Le ta kliče po spremembi. Dopustimo mu to. Ko to dopustimo, dovolimo, da tok življenja teče. Skozi to se transformiramo in smo to, kar smo. Smo sočutje, razumevanje, iskrenost in spoštovanje. Smo ljubezen. Do sebe in do drugih.

Življenje je ena prava zanimiva stvar, skupek raznoraznih nians življenja od sreče do žalosti, od sovraštva do ljubezni. Sprejeti to v sebi je težko. Ampak po sprejetju le tega pride do transofrmacije – razumevanje, spoštovanje, toplina, zaupanje v življenje. 

V teh dnevih moramo biti še bolj močni. In obenem sočutni, razumevajoči in spoštujoči do drugače mislečih. Različni smo si. Pa obenem tako podobni.

Ni lahko. Za slehernega od nas. Ampak rešitev ni v razvadvajanju, je v povezovanju. V drugih vidite tudi to, kar ste vi sami. Nasilje rodi nasilje. To nikoli ni odgovor. Evolucija duhovnosti dosega druge spektre in v sebi ne nosi negativnega naboja. Ga ne potrebuje, saj ga je sama pri sebi izničila in nima potrebe nastavljanja zrcala le tega drugim in sebi. 

Bodimo razumevajoči do naših soborcev. Bodimo pametni v poplavi (dez)informacij. Težko. Ampak bodimo razumevajoč in kažimo spoštovanje do drugih. Še težje. Ampak se da. Le tako prestopimo v tisto, kar je na koncu res pomembno.

Kar bo na koncu pomembno, so pristni človeški odnosi, ki štejejo.

Morda pa je to idealen čas da preidemo v drugo "dimenzijo" ali pa smo samo idealisti, ker tako mislimo. Naj dekadenca prinese, kar mora prinesti... Vsak čuti kaj je prav, le naj ne bodo vodilo družbeni konstruki in osebne travme - kar sicer posedujemo vsi in žal temu v tem času ne moremo ubežati.

Vsi posedujemo neizmerno količino znanja in globine kako to doseči. Preko tega moramo priti preko sebe in samo skozi sebe. Bolj kot vas družba omejuje, bolj omejujete sami sebe – in to samo z lastnimi prepričanji. Kako drugače bi lahko nekdo zbudil v vas občutke, ki jih VI imate, če jih sami ne bi posedovali. Očitno je potrebno razrešiti nekaj. In to je v redu. Sprejmanje. Ko sprejmeš, da je to del tebe in se prenehaš upirati toku življenja, se zgodi čudež. Ko znaš stopiti korak vstran od svojih misli, čustev, telesa in stopiš v zavedanje. Onkraj. Vidiš vse, sprejmeš vse. Zavedanje. Stvari so in stvari minejo. Nenavezanost.

Ha, sliši se zopet enostavno, ampak ni. In tudi je. V sebi razrešiti stvari in odkriti kaj je res tvoje in kaj je umetnost. Pa vendarle nas življenje usmerja proti temu. Všečno ali ne. Občuti in začuti svojo bit. Pa te slišim draga duša oziroma nek notranji odmev za katerega se včasih sprašujem, kaj v resnici predstavlja, pa kako naj vem, da je to res moj resnični klic. Veš, ker veš. Ne na razumski ravni. Drugače. Ampak si kot čebula, ki jo je potrebno olupiti, da pride do svojega bistva. Nekateri s pomočjo psihoterapevtov, življenjskih situacij osebnih ali globalnih. Pa ostanimo pri globalnem.

Svet se čisti, čistiš se z njim. Zato je tako težko. Naporno, ampak hkrati osvobojajoče. Ko vstopiš v občutek negotovosti in obenem zaupanja, se stvari spremenijo. Katarzično. Nedojemljivo. Nemogoče. Ampak je. Ker tako čutiš.

In karkoli čutiš je v redu, če le to sprejmeš.

Bralka Sense

Preberite si še: Pomemben zapis: Na vse načine bodo poskušali preprečiti, da bi se ljudje zbudili

ali pa Zdaj je čas, ko mora vsak od nas izbrati