Tamara Andrašič o svoji zgodbi.
Danes je en tako super dan, s kirurgom sva govorila o tem, kje se sončim in kako lepe vasi so na primorskem, kjer živimo. Kako uživamo v vonju in zvoku morja. Kako čudovito je iti na sprehod.
Ni pa bilo tako prijetno, ko sva pred 4 leti govorila o raku trebušne slinavke. Ko so bili markerji rekordno visoki in se ni vedelo, kaj in kako se bom rešila. Vse se je začelo leto prej, saj sem zaradi ekstremne endometrioze imela obsežen operativni poseg, kjer se je tumor na slinavki prvotno opazil. Tako, mimogrede.
"Gospa, imate 5 cm veliko tvorbo na slinavki. Veste, to je kar problem, ker to ni organ, ampak žleza. In tako mladi ste, kaj pa je to?"
U, še predobro vem, kako deluje ta žleza, ker en del mi ne deluje, odkar imam že 24 let spremljevalko sladkorno bolezen. Fizično in psihično sem si opomogla od prvega posega, ni bilo lahko, saj sem pri prvem posegu bila pretresena in v šoku. Konkretno so mi posegli v telo, v ginekološko področje in tudi zunanje telo se je zaradi dolgega reza spremenilo. Nikoli več ne bo enako.
Vendar, ni bilo druge izbire, in moje telo je kljub temu lepo in ga imam rada. Endometrioza je bila preobširna in prepletena povsod. Jačniki, črevesje, maternica, mehur zalepljen. Kar kompleksen primer, ki se je komaj zaključil in že je sledila naslednja operacija.
Dobro sem se mentalno pripravila, predhodno sem skušala narediti mnogo in iskala različne alternativne metode. Vendar, ko je nekaj v telesu fizicno že tako veliko in ogrožujoče za življenje, sem sprejela odločitev, da je treba ponovno spustiti kontrolo in nadzor ter zaupati. Morda usodi, življenju, predvsem pa uradni medicini in zdravstvu. Po drugem posegu sem okrevala bolje in hitreje. Tumor so odstranili, prav tako polovico žleze slinavke in odvzeli vranico, ker se je glavna dovodna žila precej prepletala s tumorjem.
Vesela in zadovoljna sem bila, da je potekalo vse v redu in čeprav sem bila v močnih bolečinah, povezana na cevke, za katere sploh nisem vedela, kaj so, sem bila neizmerno hvaležna, da sem živa.
Kmalu sem se vrnila v ritem kot do tedaj, čeprav mirneje in ponovno še z večjim zavedanjem, kako je moje življenje dragoceno in vredno. Z zavedanjem, da je pomembno svoje telo slišati. Slišala sem ga že prej, vendar sem se naučila še nadgradnje. Ne samo slišati telesa in svojih občutkov, ampak najpomembneje je vse te občutke tudi upoštevati.
Ko čutim, kar je zame prav in slišim, kaj naj naredim, ne sprašujem več zakaj, (ker moj um včasih še vedno želi tisti zato), temveč samo naredim. Ne zahtevam in ne pričakujem več pojasnila. Ne od ljudi in okolice, niti od življenja. Preprosto zaupam življenju.
Izkušnje so mi do sedaj res vedno potrdile, da je čisto vse v življenju prav in tukaj z razlogom. Čeprav včasih izgleda popolnoma nesmiselno in čudno. To spoznanje me je močno osvobodilo in predvsem pomirilo. Umirilo v smislu, da ne iščem odgovorov in sem nehala preveč analizirati situacije in dogodke z umom.
Po premoru od vseh preiskav, rentgenskih slikanj, po obiskih onkološkega inštituta in različnih zdravstvenih ustanov je sledil že tretji poseg v petih letih. Endometrioza se je ponovila in razširila še na črevesje. Poskusila sem narediti kar sem lahko in na koncu sprejela in se sprijaznila, da grem še enkrat pod nož.
Bolečine ob menstruaciji so pri endometriozi nevzdržne, nič ne pomaga, inkontinenca pri 30 letih ni normalna in težave s prebavo so šle v skrajnost. Kri na blatu je bil zadnji opozorilni alarm, da nimam več kaj čakati. Kasneje sem opazila, da sem dejansko pozabila, kakšen je občutek, ko greš normalno na veliko potrebo.
Na tretji poseg sem šla izjemno pripravljena, še bolje kot drugič. Bilo me je strah, seveda. Ko ne vemo, kaj nas čaka, nas je zmeraj strah. In strah nas je, ker je pomembno. In bilo me je strah, saj sem imela informacije, kakšen razplet se lahko zgodi v kolikor ne gre vse tako, kot je začrtano. Vendar, kljub strahu sem šla, verjela in zaupala, da bo tako, kot je zame najbolje. Z globoko zasidranim občutkom zaupanja je lažje, ker res ne dovoliš, da kdorkoli ali karkoli iz okolica vpliva na tvoj notranji svet. Dvom ti enostavno ne pride tako blizu in nenazadnje, kdo sem jaz, da vem kaj je zame najbolje? Življenje ve. Univerzum ve. Bog ve.
Sledila je tretja operacija, trajala je 6 ur. Preden sem legla v operacijsko sobo, sem vedela, da mi bodo odvzeli jajčnik. Čutila sem, da bo tako in bila v redu s tem podatkom, saj sem razmišljala, kaj je dobro v tej situaciji, in o tem, da še vedno imam en jajčnik dovolj, v kolikor mi je namenjena vloga mame.
Ko sem se zbudila iz narkoze sem bila prerojena, počutila sem se odlično. Osebje v bolnišnici se mi je čudilo in vsi so bili navdušeni, kako dobro sem. Kot, da se ne bi vmes zgodilo nič.
O pa se je, zraven odvzema desnega jajčnika, so mi vzeli tudi slepič, odrezali 7 cm črevesja in ga lepili skupaj, izgubila sem veliko krvi, preverjali so tudi slinavko. Si kar predstavljam to veliko elitno ekipo, ki je govorila o tem, da sem res zanimiv in nenavaden primer. Nenavadno je bilo to, da sem tako mlada in s toliko, ter takšnimi diagnozami tam.
Danes se pohecam in rečem, da sem malo zamenjala vrstni red in sem opravila vse to zdaj, ko sem mlada in bom imela mir v starosti oz. do 100 let. Moje počutje po operaciji je bilo res neverjetno dobro, mimogrede sem bila v podporo še drugim, česar sploh nisem opazila, dokler mi zdravniki niso rekli: "Gospa, dajte vi malo počivat, boste delala psihoterapijo, ko boste vi v redu."
Ampak jaz sem bila res v redu, v kolikor bi rabila počitek bi si ga po vseh osebnih in poklicnih izkušnjah brez občutka krivde tokrat vzela. Z velikim entuziazmom sem pa čakala dan, da grem na stranišče in preverim, če telo deluje kot mora, saj bi v nasprotnem primeru bila naslednja stvar stoma. Tega sem se bala, nisem si želela niti zamisliti, kako bi to vplivalo na kvaliteto življenja. Šla sem v smeri, da mislim in govorim samo to, kar si želim, da se uresniči in zaupala, da se ta scenarij ne zgodi. In se ni. Kakšno veselje je bilo to. Po skoraj več kot dveh letih sem šla normalno na blato. Lahko si zamislite vse jupije-je in hahah- je, ko sem sedela na školjki.
Ja, morda ne cenimo "osnovnih" zmožnosti telesa, dokler ne doživimo izkušnje, ko nam je to odvzeto. Osnove so bistvo. Zame sta čas in zdravje največja vrednota, ki jo imam. Po 5 dneh sem odšla domov. Zadovoljna, srečna in nepopisno hvaležna vsemu stvarstvu.
Moje telo zdaj brezhibno deluje, vrednosti tumorskih markerjev so padle na normalo. Hvaležna sem temu daljšemu obdobju sanacije telesa, veliko sem ugotovila in ozavestila čez te izzive. Našla sem vzroke, ki so najbolj pomembni za celostno ozdravitev. In svoje zgodbe delim z ljudmi zato, ker si želim biti preventivno v oporo in morda podati neko smer, da je čas za živeti sebe - danes. Ne jutri, ne drugo leto in ne ko bomo v penziji.
Zakaj mi je endometrioza rešila življenje?
Zaradi prvega pregleda in posega se je (ne po naključju, ampak na ključ) opazil maligni tumor na slinavki. Zadnji čas, ampak še kako pravi čas. Še preden se je potiho razširil naprej, še preden bi bilo huje, še preden bi bilo moje telo šibko, morda prešibko za poseg in bi bil izid lahko tudi konec bivanja zame. Kakšna škoda bi to bila, ko je pa življenje tako čarobno lepo.
Danes živim s še bolj polnimi pljuči, s še večjim zagonom, s še več entuziazma. Vse je v popolni sinhronosti. Zdrava sem. Zdrava sem in vredno mi je, da lahko delam to, kar me veseli in radosti. Vse dane naloge me izpolnjujejo in bogatijo moj notranji mir. Ko sem notranje mirna, je vse v moji zunanjosti lepo in podporno. Točno tako kot si želim in zaslužim.
Polni me dejstvo, da sem doprinos za druge in ob enem cenim vse lekcije, da danes lahko sama sebi sledim. Uspeh zame je, da sem po dolgih letih sama sebi na prvem mestu, brez občutka krivde. Zaupaj svojim občutkom in zaupaj življenju. Obljubljam ti, da dela zate in ne proti tebi.
- Preberite si še: Aleš Ernst: "Oče bi moral s svojim vedenjem omogočiti ženski, da ima dovolj sproščeno nosečnost"
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
