To iskreno in ganljivo izpoved je delil uporabnik Facebook skupine "Bilo je nekoč"...
PRI NAS PA NI VELIKE NOČI
Kolikor sem bil starejši, toliko bolj sem se zavedal revščine naše družine. Pa ne bi bilo treba, če bi le bile trezne glave in bi si želele boljše življenje. Naš sosed, ki je bil komaj pismen, je šel v tovarno v službo in s plačo že v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kupil moped, opravil izpit zanj, da se je z njim vozil v službo, in s tisto plačo preživljal še ženo in tri otroke. Spominjam se, ko se je pripeljal iz nočne izmene, je prinesel na mizo štruco svežega, dišečega kruha, otrokom pa preste. Kaj bi takrat dal za kos svežega, dišečega kruha ali presto...
Moj oče ni hotel v službo. Rekel je, da njega ne bo nihče komandiral. Pa je revež imel le šest razredov osnovne šole in vedno pijano glavo. Zato pa je bil »vernik«, ki je bil vsako nedeljo pri jutranji maši, čeprav ni živel niti približno tako, kot je učila njegova religija. Vse je reševal na silo in nič z znanjem, da o pretepanju otrok in njihovem izkoriščanju za delo niti ne govorim. Tu sem jaz, kot najstarejši, najprej »prav prišel« in bil tudi najbolj izkoriščan.
Kar se tiče velikonočnih praznikov, se spomnim, da sem samo enkrat samkrat nesel na cvetno nedeljo butarico v cerkev, mama pa je tudi samo enkrat nesla jedi v cerkev k blagoslovu. Potem je bila tega »oproščena«, kajti rodila je še dva otroka, zaradi katerih ji tudi »ni bilo treba« hoditi k maši. O kakšni verski vzgoji ni bilo ne duha ne sluha – izvedel sem tisto, kar sem vprašal, pa še to največkrat v smislu, da se tega pač ne da razumeti.
Še danes ne morem razumeti, da je mama pustila svojo mamo samo v neki leseni hišici, brez da bi poskrbela za njene potrebe po ogrevanju ali kakšnem dinarju, morda kosu potice in mesa vsaj za Veliko noč in Božič. Njena mati (moja babica) je bila samohranilka, ki je leta 1924 rodila mojo mamo. Kako je bila ta ženska zaradi tega zaničevana in zaznamovana za vse življenje, lahko razumem danes, mnogo let kasneje. Ni hodila v cerkev niti za največje cerkvene praznike (je že vedela, zakaj), da pa je doživela tako ignoranco od svoje edine hčere, je moralo biti za njo velikansko razočaranje. Ja, nekateri so za svoje grehe že na zemlji doživeli pekel in se izkupili zanje.
Kaj bi dal, da bi jo lahko sedaj prijel za roko in povabil k sebi, ko nisem lačen ničesar – le toplega stiska roke in lepe besede... Nikoli me ni udarila, za razliko od staršev, nikoli me ni okregala in, ko sem kot tri- ali štiriletnik šel z njo z njive domov, ves utrujen in zaspan, me je po težkem delu na njivi preprosto naložila na hrbet in nesla domov. Žal ta skromna ženica danes nima več niti groba. Njena hčerka (moja mati) je namreč prenehala plačevati in skrbeti zanj, pa so ga prekopali. Ko bi jaz za to vedel, bi prevzel stroške in skrb za grob, danes pa žal nimam niti njene slike.
Moja Velika noč ni nič drugačna od ostalih nedelj v letu. Pripravil sem kosilo, gledal televizijo in se spominjal življenja izpred šestdesetih ali celo sedemdesetih let. Sam, kot vsako nedeljo – dan, enak vsem drugim – le misli uhajajo daleč v preteklost in kar nekako slišim pesem, ki jo je pela Ditka Haberl:
»Življenje teče in nič ne reče, samo nasmeh je bolj grenak.«
Iz Facebook skupine Bilo je nekoč
