Milenijci (rojeni približno med letoma 1981 in 1996) smo generacija, ki so ji govorili, da lahko postane karkoli. Samo dovolj si je treba želeti in dovolj delati (beri: garati). Verjeli smo jim...
Verjeli smo v diplome in magisterije, dodatna izobraževanja, delo ob vikendih, odgovarjanje na maile pozno zvečer in v idejo, da bomo nekoč prišli na svoje, da bo naš trud poplačan... Da bo nekega dne lažje, bolj stabilno in mirno. Potem pa smo odrasli in ugotovili, da smo generacija, ki zna ves čas delati, ne zna počivati brez slabe vesti in si hkrati pogosto ne more privoščiti niti osnov.
Milenjici smo generacija, ki je odrasla med optimizmom devetdesetih in tesnobo sodobnega sveta. Med "sledi svojim sanjam" in realnostjo dragih najemnin, negotovih služb, izgorelosti in občutka, da nikoli nismo dovolj. Pa tudi generacija, ki je naredila skoraj vse "prav", a ima vseeno občutek, da življenje postaja vse težje dostopno.
Delamo in služimo več kot naši starši, pogosto imamo višjo izobrazbo, govorimo tuje jezike, smo prilagodljivi, digitalno pismeni, dosegljivi skoraj ves čas. In vendar si mnogi med nami težko predstavljajo, kako bodo nekoč prišli do svojega doma. Nekateri prav zato tudi odlašajo z odločitvijo, da bi si ustvarili družino.
Cene nepremičnin so postale absurdne. Stanovanja, ki bi morala predstavljati začetek samostojnega življenja, so za številne postala nedosegljiv luksuz. Marsikdo pri tridesetih ali štiridesetih še vedno živi v najemu, pri starših ali pa odplačuje kredit, ki bo trajal večji del življenja. Bolj kot delamo, bolj se zdi, da samo še lovimo osnovno varnost.
Milenijci smo tudi generacija, ki redno plačuje visoke prispevke, a hkrati pogosto sedi v čakalnih vrstah ali pa zdravstvene preglede plačuje samoplačniško, ker drugače preprosto ne pride pravočasno do pomoči.
Živimo v času, ko mora človek trdo delati samo zato, da vsaj približno normalno funkcionira (če sploh). Služba, dodatni projekti, otroci, skrb za starše, gospodinjstvo, partnerski odnos, skrb za telo, za duševno zdravje... Neprestano usklajevanje urnikov in žongliranje vlog ter ob vsem tem še pritisk, da bi morali biti hvaležni za obilje, ki ga naši starši niso imeli na voljo.
Zato obstajajo stvari, ki jih bodo razumeli samo (izgoreli) milenijci...
Na primer občutek krivde, če ne izkoristimo dneva produktivno. Tudi počitek mora imeti namen, sprehod mora postati nekakšna wellness rutina in hobi bi moral prerasti v dodaten vir zaslužka.
Milenijci smo tudi generacija, ki je odrasla z začetki interneta. Ravno dovolj pozno, da se še spomnimo sveta brez pametnih telefonov, in ravno dovolj zgodaj, da smo postali poskusni zajčki digitalne dobe.
Preživeli smo MSN, MySpace, prve statuse na Facebooku in slabe fotografije, posnete s prvimi telefoni. Danes pa nas utrujajo neskončna obvestila, dosegljivost 24 ur na dan in občutek, da moramo biti ves čas na voljo. In ja, znamo delati, toda mnogi med nami se ne znajo več sploh odklopiti.
Ni naključje, da se ravno med milenijci toliko govori o terapiji, tesnobi, mejah in izgorelosti. Dolgo smo namreč živeli v prepričanju, da moramo vse sami, da je utrujenost normalna, stres znak uspeha in da bomo počivali... enkrat kasneje.
Ampak ta "kasneje" je pogosto prišel v obliki telesa, ki se je ustavilo samo od sebe, zato se mnogi med nami že v tridesetih soočamo s kroničnimi boleznimi, ki so bile nekoč značilne zgolj za starejše ljudi.
Izgoreli smo. Ali bomo prav zato tudi generacija, ki bo prva zares razumela, kako pomembno je ustaviti se?
