Izpoved Slovenke, ki je doživela zlorabo na Tinderju: "Najboljša stvar v takem primeru je, da takoj blokirate človeka."

Njena zgodba je pač takšna, da sta se, ko je sin imel nekaj let, s takratnim soprogom ločila in ostala je sama z otrokom. Z nekdanjim možem sta ohranila lep in spoštljiv odnos, saj jima je bila skrb za otroka na prvem mestu.

Nekaj časa je bila samska, a potem je ugotovila, da si - kljub propadu zakona - želi nove partnerske zveze. Ni se "zaprla" med štiri stene, temveč se je odločila, da bo ukrepala. A kako? Ob zahtevni službi, otroku in drugih obveznosti se ji je to zdela misija nemogoče.

Govorimo o času pred več kot desetimi leti, ko aplikacije za zmenke še niso bile tako razvite in pogosto uporabljene, kot so danes. Z nami je delila svojo zanimivo zgodbo in izkušnjo z uporabo spletnih klepetalnic in aplikacij za spoznavanje.

Se vam zdi, da so v sedanjem času spletne klepetalnice, namenjene spoznavanju, kaj drugačne kot pred desetletjem?

V bistvu mislim, da se kaj veliko ni spremenilo. Neki principi in mehanizmi so ostali isti. Na spletu si lahko anonimen, če hočeš, ni osebnega stika, zato si ljudje bolj upajo malo več povedati o sebi. Takrat (pred desetimi leti, op. a) je bilo še vse skupaj v povojih, kasneje pa je vedno bolj preraščalo delno v nekaj grdega, ker so se pojavljale tudi velike zlorabe.

Po ločitvi ste drugega partnerja spoznali s pomočjo spletne klepetalnice, kajne?

Ja, takrat recimo Tinderja ni bilo, to je bilo preko klepetalnice kupid.com, za katero mislim, da zdaj več ne obstaja.

Ko sta se vidva spoznala, spoznavanje preko spleta ni bilo tako razvito kot sedaj. Zdi se, da čedalje več ljudi uporablja te aplikacije.

Ja, moram povedati, da ko sem po ločitvi takrat začela prvič uporabljati te spletne platforme za spoznavanje, to razkrila nekaj prijateljem. Dobila sem zelo odklonilna mnenja oziroma odgovore. Vsi so se čudili, to je nekaj, kar se jim je zdelo "zadnja postaja" pred obupom. Tako sem se počutila, jasno so mi dali vedeti, da so spletne klepetalnice za osebe, ki niso sposobne najti nekoga, si poiskati partnerja v recimo temu realnem življenju. Mislili so, da je to za bolj socialno nerodne ljudi. Moj odgovor je bil, da je to edini način, kako lahko sploh nekoga spoznam.

Takrat sem bila predvsem mama, moj otrok je bil majhen, zaposlovala me je služba, zaposloval me je dom, otrok, njegove obveznosti ... Nisem imela časa hoditi po raznih dogodkih in zabavah, nisem razmišljala o tem, da bi lahko mogoče tam nekoga spoznala. Danes pa je spoznavanje preko spleta nekaj zelo pogostega in normalnega. A starejši ljudje to neradi priznajo. Moja generacija, na primer, zelo nerada prizna, da so na spletnih portalih, vidim pa, da jih je veliko gor.

Preberite si še:

• Zakaj so lahko naši stari starši zdržali skupaj 50 let?
• Kako V RESNICI izgleda življenje z osebo, ki jo ljubiš?

Res je, opažamo, da se je od takrat veliko spremenilo. V takratnem času ste bili preveč zasedeni. Kje bi lahko takrat - recimo temu - na "analogni" način nekoga spoznali?

V bistvu ni bilo nobene možnosti, saj je moja služba taka, da ne hodim veliko med ljudi. Pravzaprav delam sama, tudi takrat sem že veliko delala od doma. Službenih sestankov in srečanj tudi nisem imela prav veliko, mogoče sem šla na kakšne dogodke, kot so konference.

Tako bi lahko morda koga spoznala, a sem se jih udeležila mogoče dvakrat letno. Ne vem, če bi se mogoče vpisala k pevskemu zboru, ali pa da bi obiskovala kakšen krožek, interesne dejavnosti ... A takrat za to res nisem imela časa, pa tudi, če sem iskrena, niti prave volje ne. Vseeno je bila za mano ločitev, tako da sem že imela eno bolečo izkušnjo za seboj.

Potem ste spoznali drugega partnerja, s katerim ste ostali kar precej let, kajne?

Ja, skupaj sva bila devet let.

Dejali ste, da sta se razšla. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Predvsem mislim, da sem bila takrat še zelo mlada, neizkušena, za sabo sem imela zakon, ki je prav tako trajal okrog devet let. Šlo je za kombinacijo več dejavnikov. Prvi je bil ta, da sva si res bila zelo različna. S tem načeloma ni nič narobe, ampak nisva znala poiskati nekih skupnih točk, interesov, pa tudi mislim, da je bil to človek, ki je bil zelo čustveno nedostopen. To je bil glavni razlog, zakaj sva se na koncu razšla. Če s partnerjem skupaj ne rasteta, se ne razvijata skupaj, se med seboj ne podpirata, se v resnici oddaljujeta. Kar zadeva mene, v zvezi obstaja samo ta možnost. Boljše možnosti tukaj ni bilo, na koncu je prevladala tista slabša.

Spet ste se torej znašli v situaciji, ki vam je bila poznana. Koliko let ste imeli po drugem razhodu?

47 sem jih imela.

Takrat je bil vaš otrok že odrasel in skorajda samostojen. Verjetno ste hoteli imeti resno zvezo, nekoga, s kom bi lahko skupaj rasla naprej. Kako ste se tokrat, deset let pozneje, lotili iskanja partnerja?

Enako kot po ločitvi. A zdaj je že obstajal Tinder, bila so tudi druga omrežja, in stvari so postale bistveno bolj umazane. Takrat so se na ta omrežja že "obesili" razni iztirjenci, prevaranti in psihični bolniki, če se tako izrazim. Še vedno pa ne nasprotujem uporabi teh omrežij, mislim, da je njihov namen v osnovi zagotovo dober, ampak je treba biti izjemno previden.

Moja izkušnja - pravzaprav zelo grda izkušnja - je bila ta, da sem spoznala enega moškega, ki je imel na Tinderju zelo lepe fotografije. Tem slikam sem preprosto nasedla, verjela sem, da je to res ta človek. Bil je malce mlajši od mene, na začetku je bil pogovor z njim zelo prijeten, celo slišala sva se po telefonu, pogovarjala sva se ...

Torej ste se z njim spoznavali preko spleta.

Ja, pa tudi preko telefona, klicala sva se. Ko so se zadeve začele malo bolj poglabljati, s tem, da se nisva takoj odločila za srečanje, je iskal neke izgovore, to mi je bilo malce sumljivo, a sem pač verjela. Na začetku si poln upanja in pripravljen verjeti, da so ljudje pošteni. A potem, ko je vse postalo malce bolj intimno in zaupljivo, sem ugotovila, da me je človek celo snemal!

Snemal je vajine telefonske pogovore?

Ja, brez mojega vedenja oziroma privoljenja. Pozneje me je z njimi želel izsiljevati.

Kako ste se odzvali na te poskuse izsiljevanja?

Zdaj, ko razmišljam za nazaj, je zelo pomembno, da sem takoj začela raziskovati na spletu, kaj storiti v takem primeru. Naletela sem na združenje Varni na spletu, objavili so veliko priporočil na to temo. Najbolj mi je bilo všeč to, da sem na njihovih straneh prebrala stavek: "Vedite, da niste storili nič narobe. Nekdo drug je izkoristil vašo ranljivost in vas sedaj hoče s tem izsiljevati."

Najboljša stvar, ki jo lahko storite je ta, da v takem primeru takoj blokirate človeka. Njegov cilj je, da vas vznemirja, njegov cilj je, da vas prestraši - da verjamete, da bo nekje na spletu objavil vaše posnetke. Nekateri gredo celo tako daleč, da grozijo, da bodo vse predali časopisom. No, novinarjev zagotovo ne zanima intima neznanih ljudi, razen morda v primeru, da gre za kakšen zelo umazan tabloid. Zgodba navadnega smrtnika, ki se je z nekom po telefonu pogovarjal o zasebnih zadevah, se zagotovo ne bo znašla na naslovnici. Šla sem celo na policijo. Žal vam moram povedati, da sem imela izjemno negativno izkušnjo.

Kdaj se je to zgodilo?

Pred kakšnimi petimi ali šestimi leti.

Na policiji ste torej povedali, da vas moški izsiljuje. Kakšen je bil odziv?

Detektiv je bil zelo brezbrižen. V obraz mi je zabrusil: "Zakaj ga pa ne blokirate?" Ni imel niti kančka empatije, dobila sem občutek, da sem si sama kriva. Doživela sem tako obravnavo, potem pa sem - če se tako izrazim - znorela. Vstala sem in rekla, da se na tak način z njim že ne bom pogovarjala. Hotela sem se pritožiti nad njegovim vedenjem, to je mogoče narediti tudi preko spletnega obrazca, a sem bila preveč vznemirjena za to. Nisem se pritožila, nisem ukrepala, nisem naredila ničesar in danes mi je žal za to. Takrat je bilo preprosto vsega preveč.

Moram poudariti, da je naša policija pred petimi leti zelo slabo poznala te zadeve, ne vem, kako je s tem danes. Zelo slabo so bili usposobljeni za ravnanje z žrtvami. V bistvu je nekdo, ki doživi nekaj takega, žrtev. Na koncu pa se izkaže, da so žrtve tiste, ki bi se morale nečesa sramovati - podobno kot pri spolni zlorabi. Žrtve bi se morale zagovarjati, ob tem pa se še počutiti krivo.

S tem človekom ste zaključili na zelo neprijeten način. Ste se nato spet opogumili in nadaljevali z uporabo aplikacije za zmenke?

Nekaj časa nisem, taka izkušnja me je za nekaj časa odvrnila, potrebovala sem malce premora. Sem pa vedela, da sem pač naletela na takšnega človeka in da zagotovo niso vsi takšni. Naučila sem se ločiti prevarante od resničnih profilov, če se tako izrazim. Zelo veliko je prevarantov, ki ženske napeljujejo k temu, da se slačijo, se gole slikajo in potem te fotografije bojda preprodajajo na temnem spletu oziroma darknetu.

Naučila sem se tega: če so slike na profilu uporabnika lepe, manekenske, fotošopirane, verjetno gre za lažni profil, tako da se je treba takim na daleč izogniti. Naj dodam, da so med prevaranti tudi ženske, ki podobno počnejo z moškimi.

Kaj pa si zdaj želite v odnosu, po vseh teh izkušnjah?

V bistvu je pri mojih letih tako, da si pravzaprav več ne želim nečesa graditi, s temi besedami mislim na družino, Sem toliko stara, da otrok več ne bom imela. A še vseeno si mislim, da si večina ljudi želi nečesa trajnega, da je to nekako vgrajeno v nas. Zdi se mi, da gre za nekaj evolucijskega znotraj nas, da smo tako naravnani. Ko sem se tako opekla, sem se naučila razločevati med resničnimi in lažnimi profili. To mi zdaj zelo prav pride.

Celoten intervju si lahko preberete na: metropolitan.si