"Psihotična izkušnja lahko pomaga predelati težke spomine," je le eno od številnih spoznanj o resnični naravi psihoz, ki jih v svoji knjigi zapiše finski klinični psiholog Jaakko Seikkula.
Na spletnem mestu Mad in Ireland so objavili nekaj razmisleka vrednih odlomkov iz knjige.
"Kaj pa, če psihotično vedenje sploh ni 'patološko stanje duha'?" se sprašuje Jaakko Seikkula, klinični psiholog, raziskovalec in profesor psihoterapije na univerzi Jyväskylä na Finskem, ki je skupaj z Markkujem Sutela oblikoval pristop odprtega dialoga za reševanje akutnih kriz duševnega zdravja.
Jaakko že več kot 40 let razvija bolj human pristop do dela z najhujšimi vrstami psiholoških in čustvenih stisk. Njegovo delo žanje veliko zanimanja po vsem svetu, njegove knjige pa so prevedene že v 15 jezikov.
Psihoza kot obrambni odziv
O psihozi kot odzivu človeškega uma na težke življenjske dogodke:
- "Če nas zanima ljudem zares pomagati, je bolj konstruktivna perspektiva, če na vse dejavnosti človeškega uma gledamo kot odziv na življenjske dogodke. Tudi psihotični simptomi so zato odzivi na stiske življenje in ne simptomi bolezni. Pogosto se izkaže tudi nasprotno: te izkušnje kažejo aktivno sposobnost uma, da se zaščiti v stresnih situacijah."
- "Dialoška praksa omogoča razumevanje psihotičnega vedenja kot enega od možnih odzivov na ekstremno stresno situacijo. Psihoza ni psihopatološko stanje ali bolezen, temveč aktivno dejanje človeškega uma v skrajni situaciji."
- "Namesto da bi na psihotično vedenje gledali kot na nepravilnost možganov ali drugih psihičnih struktur, ga lahko obravnavamo kot aktiven poskus telesnega uma, da se spopade z ekstremnim stresom."
Navedeno se vsekakor zelo razlikuje od siceršnjega pogleda na psihozo s strani stroke in vse, kar boste sicere našli, če boste o tem želeli brati na spletu. Temu primeren je seveda tudi zelo drugačen pristop k zdravljenju psihoz, pa tudi rezultat tega zdravljenja.
Medtem ko ima Seikkulov pristop Odprti dialog najboljše zabeležene rezultate pri zdravljenju psihoz na svetu, saj ljudje v tem programu dejansko popolnoma okrevajo, tisti s klasičnim pristopom v možnost ozdravitve sploh ne verjamejo.
Blodnje
Seikkula je mnenja, da pripovedovanje oseb, ki pridejo na zdravljenje zaradi psihotičnih simptomov, morda zdi kot blodnje, vendar to obravnavajo kot izkušnje, ki jih zaradi velikih čustvenih pretresov, ki jih te vsebujejo, ni mogoče ubesediti. Namesto, da bi o tem razmišljali kot o blodnjah, verjamejo, da oseba govori o nečem pomembnem, kar se ji je resnično zgodilo.
"Stresna situacija v tem trenutku je lahko tudi spominski preblisk na prvotno grozljivo izkušnjo ali pa jo sproži podobno čustveno doživetje, a tudi samo vonj ali barva. V tem primeru se telo odziva v skladu z nečim travmatičnim iz preteklosti, ki pa se kaže metaforično, kot da se je zgodil v tistem trenutku. Oseba lahko na primer čuti, da ji nekdo, ki ji je blizu, ogroža življenje, ker ima spomin na staro izkušnjo nasilja, ko je nekdo resnično ogrožal njeno življenje."
Seikkula piše, da naj bi bile halucinacije zgodbe, povezane z resničnimi dogodki v življenju, ki jih je spremljala zaznana obsmrtna groza. Zato gre zavzet stališče, da bolnik govori, čeprav včasih bolj ali manj metaforično, o resničnih doživetjih, in tega ne ožigosati za nesmiselne blodnje.
Prav prek teh vsebin lahko morda oseba prvič pride v stik s travmatičnimi izkušnjami iz preteklosti in tako dobi priložnost, da morda prvič v življenju te izkušnje tudi ubesedi.
Obsojanje in patologiziranje ta proces samo oslabita in človeka prikrajša za sposobnost upravljanja z lastnim življenjem in izkustveno integracijo.
Ali kot piše Seikkula:
"Spoštovanje in poslušanje druge osebe postane glavni cilj dialoškega dela, medtem ko je pri klasični psihiatrični obravnavi pogosto cilj ugotoviti le 'kako nor je drugi človek' in kakšne so težave družine, če interes za srečanje z družino sploh obstaja."
Preberite si tudi:
Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković