Tragična smrt Jakova, ki se je prejšnjo nedeljo odpravil na Triglav, je pretresla številne ljudi. Med njimi je tudi glasbenik Ozren K. Glaser, ki se je od prijatelja poslovil z ganljivim zapisom.
Nekatere ljudi poznamo le kratek čas, pa se nam zdi, kot da so bili od nekdaj del našega življenja. Prav takšno prijateljstvo je z Jakovom spletel Ozren K. Glaser. Povezali so ju ljubezen do narave, glasba in posebna energija, ki sta jo prepoznala drug v drugem.
Še konec prejšnjega tedna sta se pogovarjala o prihodnjih srečanjih in skupnih dogodivščinah. Jakov je bil takrat v Ljubljani in se je pripravljal na vzpon na Triglav, ki se ga je zelo veselil. Načrtovala sta tudi obisk Samoborskega gorja, ki si ga je Jakov želel raziskati. Toda njuni načrti se žal nikoli ne bodo uresničili...
Ko je izvedel za prijateljevo smrt, je Glaser svoje občutke prelil v ganljiv zapis, ki ga je objavil na družbenih omrežjih. Njegove besede govorijo o prijateljstvu, izgubi in nemoči, ki jo občutimo, ko nekdo nepričakovano odide.
"Toda gora se ne ozira na nikogar. Ne izbira. Ne odpušča."
"Jakov in jaz sva se spoznala razmeroma pred kratkim, a med nama se je že na prvi pogled spletla bratska ljubezen. Nekaj, kar v življenju – če imaš srečo – doživiš enkrat ali le zelo redko. Povezali so naju skoraj nerazumna ljubezen do narave, glasba in neka nora energija, ki sva si jo delila.
Njegova občutljivost je bila njegovo pogonsko gorivo. Živel je za občutke. Širil je dobroto in hvaležnost, ne da bi pričakoval karkoli v zameno. In če ste imeli to srečo in blagoslov, da ste bili z njim na isti valovni dolžini, ste postali njegovi.
Z Jakovom sva se zadnjič slišala konec prejšnjega tedna, ko je bil še v Ljubljani in se je pripravljal na Triglav. Tega podviga se je zelo veselil, čeprav je bil v njegovih očeh to zgolj izlet. Načrtovala sva, da se bova srečala pri meni v Samoboru in skupaj raziskala Samoborsko gorje, ki si ga je zelo želel videti.
Ko so mediji poročali o njegovem izginotju, je začetni šok zamenjal občutek olajšanja, saj mi je razum govoril, da je Jakov močnejši od kateregakoli Triglava. In res je dajal takšen vtis. Imel je izjemno močno telesno konstitucijo, telesno in duševno pripravljenost tibetanskega šerpe ter ogromno izkušenj z bivanjem v naravi.
Toda gora se ne ozira na nikogar. Ne izbira. Ne odpušča.
Ko sem včeraj popoldne izvedel za njegovo smrt, se je svet v moji glavi ustavil. Kot pri dvojni ekspoziciji v filmu ali fotografiji – zaradi službe, ki v teh trenutkih zahteva izjemno veliko komunikacije, sem moral navzven delovati normalno in profesionalno. Toda moj um je bil kot prizorišče neizmerne, temačne opustošenosti, v kateri je ves svet obstal v tišini.
Nekateri so rekli, da je nekaj poetičnega v tem, ko človek umre med početjem tistega, kar ljubi.
Oprosti mi, moj Jakov, ker v tvojem odhodu ne morem najti prav nič poetičnega.
In žal mi je, da kot civilizacija nismo našli primernejših besed, s katerimi bi lahko bolje opisali, kako se počutimo. A obljubim ti, da bom sam to poskušal izraziti skozi glasbo, ki jo ustvarjam.
Hvala ti, da si bil. In da si.
Ko besede ne morejo izraziti izgube
Glaserjev zapis je še posebej pretresljiv zaradi iskrenega zavračanja misli, da je v smrti človeka, ki je počel nekaj, kar je ljubil, mogoče najti tolažbo ali celo poezijo.
Ko nekdo nepričakovano umre v gorah, pogosto slišimo besede, da je odšel tja, kjer je bil najsrečnejši. Toda za tiste, ki ostanejo, takšne misli ne morejo nadomestiti človeka, ki ga ni več. Ne morejo izbrisati bolečine, neizrečenih besed in vseh skupnih načrtov, ki bodo za vedno ostali neuresničeni.
In vendar ob vsej bolečini ostaja tudi nekaj dragocenega – hvaležnost, da so se naše poti sploh srečale. Da smo imeli priložnost nekoga spoznati, ga imeti radi in z njim deliti del svojega življenja. Kajti čeprav so nekatera srečanja mnogo prekratka, lahko v nas pustijo sled, ki ostane za vedno...
