"Bog je bil velikodušen do mene, ko mi je dal sposobnost spominjanja," je dejal modri starec starki, ki jo je dušila žalost za mladostjo.
Življenje ni lahko, še posebej postane zapleteno, ko človek ostari in ostane sam. Čeprav večina ljudi z leti pridobi izkušnje in modrost, to ni dovolj za srečo. Ljudje so zapleteni: spominjajo se preteklosti, jo bodisi romantizirajo ali nosijo kot težko breme. Nekateri obžalujejo, kar so počeli v preteklost, drugi pa so jo potlačili in se je ne želijo sploh spominjati... Tovrstne vevidne verige otežujejo življenje. Običajno šele ko se soočimo z resno nevarnostjo ali katastrofo, začnemo ceniti vsak trenutek.
- Preberite si še: Zgodba o kralju, ki spozna resnico o AVTENTIČNOSTI (Jorge Bucay)
Po 40-50 letih se običajno prijateljske vezi izgubljajo in ljudje morajo zavestno ustvarjati ljubezen, da jo lahko delijo. Bolj ko jo dajejo, srečnejši se počutijo.
Človek pogosto zavida samemu sebi iz mladosti, žaluje za svojo mladostjo, nostalgičen je za "tistimi" dnevi, njegova zavist pa je usmerjena na vse tiste, ki so trenutno na vrhuncu življenja, medtem ko on sam postaja starejši in ne more več uživati v življenju, kot je to počel v 20 letih.
Ta japonska modrost razkriva, kako lahko človek najde srečo:
Modri Japonec je hodil po zasneženem polju, ko je zagledal starejšo žensko, ki je jokala.
"Zakaj jočeš?" je vprašal.
"Ker razmišljam o svojem življenju, svoji mladosti, lepoti, ki sem jo videla v ogledalu, in o moškem, ki sem ga ljubila. Bog je krut, ker mi je dal sposobnost spominjanja. Vedel je, da se bom spomnila pomladi svojega življenja in jokala," je odgovorila ženska.
Modrec je stal na zasneženem polju, pozorno gledal v eno točko in razmišljal. Nenadoma je ženska prenehala jokati.
"Kaj vidiš tam?" je vprašala.
"Polje vrtnic," je odgovoril modrec. "Bog je bil velikodušen do mene, ko mi je dal sposobnost spominjanja. Vedel je, da se lahko pozimi vedno spomnim pomladi in se s hvaležnostjo nasmehnem za vse, kar mi je bilo dano."
Vir: sensa.mondo.rs
