S ponosom pokaže uradni dokument iz Mehike, na katerem piše: Jasna Tuta, bivajoča na jadrnici. Ima več plavutk kot copat in pogosteje je bosa kot obuta. Štedilnik, na katerem kuha, se guga, testo za kruh da vzhajati na topel motor. Pije deževnico, posodo pomiva v morski vodi. Mirno morje pa je zanjo najbolj udobna postelja na svetu. Vse, kar ima, spravi v nekaj potovalk.
Všeč ji je, da je na morju nihče nikoli ne vpraša, katero šolo je končala; da nikogar ne zanima, koliko denarja ima na računu, kako je oblečena, če je razčesana ali raztrgana. Tudi to, kako drago jadrnico ima kdo, ni pomembno. Na morju ni statusa. Nikogar ne zanima, ali si doktor znanosti ali milijonar. Zato se ne pogovarjava o formalnostih. Nedoločljivih let je, zagotovo jih kaže precej manj, kot jih ima v resnici, a za seboj ima dolgo pot. Na zunaj in na znotraj.
Pred desetletjem in več je ugotovila, da ni srečna in tudi ne bo, dokler ne bo sledila svojemu srcu. Takrat si je kupila enosmerno letalsko karto za drugi konec sveta in s skromnim nahrbtnikom prepotovala Tajsko, Malezijo in Avstralijo. Tam je spoznala svojega sopotnika in skupaj sta prejadrala vzhodno avstralsko in zahodno mehiško obalo ter leta 2014 v 30 dneh preplula čez Pacifik.
Svoje doživljanje plovbe na valovih nepredvidljivega oceana je opisala ne le kot ladijski dnevnik, ampak predvsem kot globljo refleksijo. Iskanje odgovorov na izzive bivanja v približno 11-metrski "lupinici" je ponotranjila v neke vrste osebno terapijo o odkrivanju pristnega sebstva z naslovom Moj svet sredi oceana:
"Ko se jadrnica oddalji od kopnega in nas vseobsegajoča modrina posrka vase, se začnejo dogajati čudeži. Kar je bilo prej zapleteno, postane preprosto. Kar nas je prej morilo, pustimo za sabo. Strahove naenkrat sprejmemo z odprtimi rokami. Česar dolgo nismo razumeli, postane jasno.
Morje nas prisili, da snamemo maske, ki smo si jih kdaj nadeli, in da odložimo vse svoje ščite in oklepe. In ko tako goli stojimo sredi neskončnosti, bodo mimo priplule male modrosti."
Nato je sledilo triletno obdobje večnega poletja, ki ga je opisala v knjigi Vse barve Polinezije (2019). Tja se še dandanes kdaj vrne, da se ponovno najde in osmisli svojo drugačnost. In spet piše.
Všeč mi je ta njena brezkompromisna avantura morske deklice, ki sledi obzorju. Je to del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja? – jo vprašam. "Obzorje mora biti tam zaradi moje radovednosti.
Obzorje je v bistvu skrivnost, ki nas vleče naprej. Zame je to nekaj fizičnega: nekam iti in raziskati, kaj tam je. Spremeniti zorni kot. Obzorje je hkrati simbol radovednosti, hrepenenja. Vsakič ko gremo kaj iskat, stopimo na pot spremembe. Pot, vsaka nova izkušnja nas spremeni.
Če ne bi zasledovala svojega obzorja, bi ostala nekdo, ki si nikoli ni upal pogledati, kaj je za obzorjem. Bistveno je notranje potovanje. Dvig zavesti. Postati pristen in si upati – si dovoliti to živeti." To je naša dolžnost in ne pravica, pogosto prepričljivo poudari.
"Moja največja ljubezen bo morje in svoje življenje bom res posvetila zasledovanju obzorja. Enkrat bom v nevihti, drugič v popolnem brezvetrju, a to pravzaprav sploh ni pomembno.
Ko nekoga ljubimo, sprejmemo vse njegove obraze. Seveda imamo najraje, ko je naš sopotnik nasmejan in dobre volje. Toda to ne pomeni, da ga ne ljubimo, ko je žalosten ali jezen. Bolj in bolj ugotavljam, da imam morje rada navkljub vsem nasprotnim tokovom in nevihtam. Ali pa mogoče prav zaradi njih." - Jasna Tuta, Moj svet sredi oceana
Varnost je ena tistih gotovosti, zaradi katerih nikoli ne sprejmemo drznih življenjskih odločitev. Življenje pa je prekratko, da bi odlašala. Predvsem zato, pravi, ker se ne odreka pomembnim stvarem. Odreka se odvečnemu. In nekako čuti, da je to nekaj dobrega.
"Ocean človeka tako zasvoji, da ga noče zapustiti, čeprav dejansko ničesar ne zapušča, saj v njem ničesar ni. A vendar, odprto morje je bogato prav zaradi tega, česar nima. V času, ko imamo vsega preveč, imeti manj lahko postane pravo bogastvo. Manj ropotanja, manj tehnologije, manj plastike in manj opravkov," opiše Jasna svoje doživljanje oceana.
"Blagor radovednim, kajti našli bodo svojo pustolovščino," je zapisala nekje. In radovedno sledim njenim obzorjem.
"Zame je voda zdravilo. Varnost. Vem, marsikdo se je boji, jaz pa se v vodi počutim zaščiteno. V vodi se počutim, kot bi bila v maternici. Zame je voda čudež. V vodo grem vedno z masko, ker me tako zelo zanima, kaj je v njej. Vsakič je izkušnja z vodo zame presenečenje. Igra! Voda je največje igralo. Za otroke in odrasle. Vedno je drugačna, a avtentična. Brez vode ni nič. Ko govorim o vodi, seveda mislim na morje. Skušala sem živeti ob reki, pa se ni izšlo. Rojena sem tukaj, v Sesljanu, ob morju. Poglejte vse te kontraste: en dan je mirno, drugič nevihtno; voda je kdaj kristalno čista, spet drugič motna. Očarana sem od vseh teh obrazov morja. In hvaležna …"
Čuti, da je na morju točno tam, kjer si želi biti. Točno tam, kamor spada, pa čeprav je včasih tako, kot bi običajne vsakodnevne opravke morala početi na pobesneli kobili. "Kako bi si na poskočnem konju umivala zobe, si zamenjala spodnje hlače, skuhala jutranjo kavo ali napisala nekaj mailov?"
Na barki ves čas iščeš ravnotežje – tako kot v življenju. Vedno znova pride val, ki te vrže iz tira.
"Tudi moje telo se je udomačilo med valovi. Iskanje ravnotežja je postalo avtomatično. Čisto vsako, tudi najmanjše opravilo je moje telo moralo sinhronizirati z guganjem jadrnice. Odpreti vrata, dvigniti kozarec, ugrizniti v jabolko, se presesti, si natakniti očala, čisto vse je moralo biti opravljeno med enim valom in drugim. Guganje je po prvih treh dneh plovbe postalo tako domače, da o njem sploh nisem razmišljala."
V plovbi čez Pacifik ji je bilo najlepše takrat, ko ji je uspelo pozabiti na predsodke, mnenja, želje, bojazni in pričakovanja. Ko ni analizirala, se spraševala in komentirala. Ko ji je uspelo izklopiti vse in res vdihniti trenutek skozi vse čute, skozi nos, usta, ušesa in prste rok. Ne glede na to, ali je to bil lep trenutek ali grd, zanjo je bilo pomembno samo to, da je bil resničen.
"Že dolgo vem, da sem lahko srečna le, če ne dovolim zunanjim dejavnikom, da bi pretirano vplivali na moje počutje. Seveda se vedno dogajajo stvari, ki me razveselijo, razjezijo ali razžalostijo, toda tisto osnovno dobro počutje, ki izvira iz notranjega miru, je odvisno samo od mene," zapiše Jasna v svojem prvencu.
Včasih ni na morju vetra niti za vzorec in ves dan stojiš na mestu, če seveda nočeš prižgati motorja in se raje uriš v potrpljenju. Kako smo zahodne civilizacije pozabile to umetnost počasnosti.
Bistvo jadranja ne bi smelo biti prispeti do cilja, ampak uživati na poti do njega: izkoriščati sile narave sebi v prid; se predati vetru, namesto da bi se z njim borili, kar včasih pomeni spremeniti cilj; se izgubiti v neskončni modrini in postati del nje …
"Dokler sem jadrala, da bi kam dospela, je bilo mučno. Še posebno takrat, ko je zmanjkalo vetra. Sčasoma pa sem le vzljubila pot in od takrat je zame hitrost postala nepomembna."
Nevihta sama ni tako grozna, kot pa je strah pred njo. Bala se je, da bo veliko hujše. Toda – ali ni pravzaprav vedno tako? Ali ni vsak šolski izpit veliko hujši v morah kot v resnici? Ali ni najtežji del delovnega razgovora na predvečer, ko živčni ne moremo zatisniti očesa? Ali niso v trenutku, ko se soočimo s situacijo, vse naše bojazni pravzaprav že mimo?
Samo z nabiranjem izkušenj se zares pripravimo na najzahtevnejše situacije; knjige so sicer dragocene, a premalo.
"Moja dolžnost je, da kot učiteljica naučim otroke razmišljati drugače. Jih odgovorno pripeljati do lastnih izkušenj. Naj plezajo po drevesih, vsi smo! Razumem pravila, ki mi jih narekuje narava, ker so jasna. Če otrok pleza po drevesu in pade z njega, se predvsem nauči, kako plezati in pri tem ne pasti. Saj otroke učimo vendar za življenje!"
Do šolskega sistema je kritična, ker je premalo izkustven, zato večkrat preizkuša meje. Odločila se je, da bo otroke peljala na barko in jim omogočila izkušnjo plovbe. Z vso odgovornostjo je poskrbela za njihovo varnost.
"To bom naredila, ker v to verjamem. Ne skrbi me, če se kdo ne bo strinjal. Seveda moram strokovno argumentirati vsak korak in zadevo izpeljati profesionalno. A nikakor si ne smem dovoliti, da bi se odločala iz strahu pred tem, 'kar se lahko zgodi'. Če se bom spekla, se bom spekla. Če bo treba, se bom zagovarjala."
V teh postkovidnih časih opaža pri otrocih veliko apatije, depresije, anksioznosti ipd. Uči jih meditacije, zdravilnega dihanja: "Osredotoči se nanj in pozabi na vse ostalo … Predstavljaj si, da imaš na svojem hrbtu okno in ga odpreš, da pride vate svež zrak." Dihanje je ritmično. Za ritem pa vemo, da pomirja. Zelo pomembno je, da izhajamo iz ritma. Vse v naravi poteka v ritmih. In zdi se, da danes vsi potrebujemo umiritev.
Razmišljava o življenju na morju, ki je tako zelo avtentično. Tu ni prostora za narejenost, laži, pretvarjanje. Tu se ne moreš izogniti najmočnejšim čustvom. Na morju je izkusila trenutke globokega obupa in trenutke popolne groze, trenutke neznanske sreče in trenutke nore evforije. Pridejo in te napolnijo, in ti se jim ne moreš upreti ali se delati, da jih ni.
Med pomorščaki, čudaki, lokalci, staroselci, sredi neokrnjene narave, v živopisnosti barv, biodiverzitete, pustolovščin, v vsej multikulturnosti ras, navad in običajev se je počutila sprejeto. Bila je enaka med sebi enakimi. Ni se ji bilo treba boriti z družbenimi normami, dokazovati. Njena drugačnost je bila za druge normalna. Ne se boriti, ampak predati se, sprejeti val, nevihto, okolje, soljudi, izziv … To je največje spoznanje, ki ga je ponotranjila na svojih potovanjih.
Na morju je pomembno, da si prijazen do drugih; da si dober gostitelj; da si pripravljen pomagati kadar koli in kjer koli, ne glede na to, ali ti bo to vzelo ves dan, ali boš moral za to spremeniti načrte in ali boš pri tem mogoče poškodoval svojo imovino in še sebe spravil v zagato; da znaš kaj narediti s svojimi rokami; da si dobra družba; da se znaš prilagajati; da spoštuješ naravo. Da denar še zdaleč ni edino plačilno sredstvo – da si blago lahko tudi izmenjaš ali pa storitev "poplačaš" z nečim, s čimer lahko koristiš drugemu.
Na morju se naučimo tudi to, da nič ni večno, vse mine.
Po nekaj letih jadranja po Pacifiku se je začela spraševati, ali bo celo življenje preživela v kopalkah. Vse bolj jo je vleklo domov.
Je odnos tisto sidrišče, jo vprašam, kamor se vrača. "Zame so odnosi vse," pravi Jasna. Ko se je pred leti vrnila v Sesljan, se je počutila izgubljena. Z ljudmi, ki so ji stali ob strani, se je znova našla. Vsa leta oddaljenosti so v trenutku izginila. A ne z vsakim. "Zdaj vsaj vem, s kom lahko čaram in s kom ne," je odkrila še eno modrost.
V svoji zadnji knjigi v nastajanju zbira številne nauke, ki jih je odkrila na svojih potovanjih. Nekatere izkušnje je doživela v prvi osebi, druge pa so zgodbe oseb, ki jih je osebno srečala. Piše tudi o tem, kako iskati ravnotežje, ko se povsem spremenjen vrneš v staro okolje. Kako ohraniti svoj zaklad, ki si ga našel na poti. Svoje poslanstvo – svoje najdragocenejše sebstvo! Kako ne zapasti nazaj v tisto, kar te ni osrečevalo. Kako negovati svojo drugačnost; kako še naprej početi, kar nas osrečuje: "Norost je najkrajša pot do sreče. Kot pravijo Polinezijci: Če znaš brati valove, ne boš nikoli izgubljen."
E-pošta: info@jasnatuta.com
JASNA TUTA VABI NA JADRANJE:
"Moje poslanstvo je svojo strast predajati drugim, zato na svoji jadrnici z veseljem sprejmem vsakogar. Poleti prirejam tečaje jadranja, vodim krajše ali večdnevne izlete z jadrnico, prirejam dogodke na morju (romantične večerje, rojstnodnevne zabave, dekliščine, timbildinge ...), pozimi pa sem na razpolago za predavanja ali delavnice za šole in podjetja."
Tekst: Marjana Lavrič
- Preberite si še: Anton Komat: Drvimo po tirnicah "vlaka groze"