Filipov evangelij je eno redkih besedil, v katerih je vstajenje nekoliko natančneje pojasnjeno. S tem pojmom je povezanih veliko napačnih predstav.
Obstaja denimo prepričanje, da je Jezus najprej umrl, nato pa vstal. Vendar ni tako. Človek gre skozi proces vstajenja pred smrtjo; če tega ne stori, dokler je živ, vstajenje po smrti fizičnega telesa (post mortem) ni možno.
Pri duhovnem vstajenju ne gre za vstajenje čiste duše, za vstajenje telesa ali za ustvarjanje novega telesa, temveč se od fizičnega loči naše duhovno bistvo (ki ga sestavljajo astralno, miselno in kavzalno telo), ki vsebuje naše osebnostne in značajske lastnosti ter zbrana izkustva duše.
Pogoj je ustrezna duhovna čistost, kar je uresničljivo z razgradnjo ega in krepitvijo zavedanja enosti mističnega izkustva Kristusa z našim izkustvom. Po tezi eshatološke rezervacije mora posameznik, da bi dokončno vstal, počakati na Kristusov končni prihod, kar pa pisec Filipovega evangelija zanika. Vstajenje se je že zgodilo, oziroma se dogaja že pred tem.
Vstajenje je preobrazba, razkritje večnega, je prehod v stvarnost, kjer prehodno postane trajno.
V Tomaževem evangeliju (II 32, 10-51, 28) Jezus pravi: "... Ko prepoznate sebe, boste prepoznani in jasno vam bo, da ste otroci živega Očeta. Če pa se ne prepoznate, živite v bedi kot siromaki."
Kdor verjame, da bo umrl, bo v strahu pred tem dogodkom vse življenje. Tisti pa, ki ve, da je v njem neumrljivo jedro, bo pričakal dogodek smrti in bo živel preko njega, v svetovih, ki niso podvrženi razkroju. To pa ni mogoče, dokler se ne zavedamo svoje duhovne, nesmrtne narave.
Zoran Železnikar, www.prisluhni.si
Morda vas zanima tudi video o znanstvenih dokazih vstajenja:
- Preberite tudi : Globoko sporočilo velike noči