Izgubo človečnosti tvegamo kot še nikoli, pa ne preprosto zato, ker je pod udarom aktualističnih dejavnikov – vojn, revščine, lakote, globalnega pregrevanja vsemogočega, pač starih grehov protihumanizma –, temveč prej in predvsem zaradi pokvarjenega, zastrupljenega odnosa pozno sodobnega človeka do lastne človečnosti.
Vprašanje človeške usode na tej stopnji razvoja zahodnih družb šteje kot lanski sneg. Človek ni več filozofski problem, človeškost kot taka je postala problem.
Glede tega vprašanja sem, moram priznati, trezen kot puška in hladen kot britev: nisem presenečen, ravno nasprotno. Čudi me, da se sploh čudimo. Nič drugega ni čudno, kot da umiramo – kako bi lahko kaj drugega?
Zaostrovanje omejevalnih ukrepov za ladje, ki v Sredozemlju rešujejo življenja, pove vse. Sos Humanity čaka navodila. Torej: drugače in drugam ne more, pod temi pogoji je lahko samo sedanji nič. Kdor hoče kaj več, kdor sanja, hlepi in žari, kaj pravim, živi – če povzamem pojme – za demokracijo, bo v njeni zibki sredi dvajsetih let 21. stoletja razočaran do obisti. Njene spretnosti in potrebe, da, demokracijo moraš imeti rad, nesluteno bledijo.
Kultura miru in dialoga izgublja na vrednosti, podcenjena, cinično prezrta, nerazumljena, neizvoljena, izven okvirja.
Če ni demokracije, kaj šele človečanstvo: te Ideje si danes ne upam niti izgovoriti! Šov je vse požrl! Ni treba zmotiti Ljubljanskega manifesta, da bi uvideli demokratično vrednost branja na višji ravni.
In tako znova poslušamo o vojnah za pravičnost, o pravičnih vojnah, z drugimi besedami o svetih vojnah. Padec v križarske čase, de Sepúlveda – petsto let potem – zmaguje nad las Casasom.
Nihče nima pravice odločati o vojni in miru v imenu drugih. Nismo mi, zahodnjaki, srčika mirovništva, nič več in nič manj od kogar koli drugega. Mir za vse, to je edino pravično!
Pri tem ne sme biti popuščanja, mirovno obzorje mora ostati idealno. In prav takšen – idealističen – mora biti tudi naš humanizem, ta nova zvrst eksistencializma, če se poigram s Sartrom.
Rešiti Človeka vobče, človeka kot takega, človečnost nasploh, sicer je vsakršno reševanje posameznih usod nemogoče. Brez vere v Človeka je skrb za posamezne usode naključje.
Biti humanist danes pomeni v prvi vrsti zagovarjati vsa človečna orodja pri reševanju človeških zadev. Besedo pred pestjo, dialog pred nasiljem, kulturo pred sovraštvom, treznost pred gorečnostjo, politiko pred vojsko, sodelovanje pred nadvlado, človeško osebo pred državo, demokracijo pred avtokracijo, knjigo, nikdar puško.
No, biti danes humanist, brezpogojni zagovornik miru in dialoga, torej v bistvu mirovnik, je komaj še dopuščeno. Lahko je biti mirovnik v mirnih razmerah. V vojnih, kakršne so sedanje, nedopusten greh, krivda naivnosti.
Tekst: Jernej Šček
Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa oktober/november 2024; v prodaji od 4. oktobra
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj