Jezus je na svoji poti na morišče uzrl komaj kakšnega svojega privrženca. Le redke ženske, med njimi tudi Marija Magdalena, so pozneje stale v bližini križa, na katerega je bila pritrjena tablica, ki je razglašala njegov zločin: INRI, "Jezus Nazarečan, judovski kralj". Vsi njegovi učenci so zbežali iz mesta. Evangelist Marko pravi, da so Jezusa na križ pribili okrog devetih zjutraj.
Križanje je bilo po rimskem pravu najsramotnejša in najbolj okrutna smrtna kazen. Tako so usmrtili le zločince in sužnje. Križi so bili lesena ogrodja v obliki črke T, komaj kaj večji od obsojenca, nanja pa so žrtev privezali ali pribili.
Leta 1968 je izraelski arheolog Vassilios Tzaferis v Jeruzalemu odkril grob premožne družine iz prvega stoletja našega štetja. Eden izmed članov družine je moral biti zločinec ali upornik, kajti na okostju moškega po imenu Jehohanan (ki je umrl pri dvajsetih) so bile sledi križanja. V njegovi desni petnici je še vedno tičal približno 11 centimetrov dolg žebelj z leseno deščico.
Tzaferis domneva, da so Jehohanana pribili na križ, z deščico pa preprečili, da bi prestopnik snel nogo z žeblja. Ko so truplo sneli s križa, žeblja niso mogli več izvleči iz kosti. Med pribijanjem v trd oljčni les se je namreč tako zvil, da je bil podoben kavlju. Usmrčenega moškega so zato pokopali skupaj z žebljem, deščico in odžaganim delom križa. Ker sta bili roki nepoškodovani, je Tzaferis sklepal, da so ga na prečni tram privezali.
Ne glede na to, ali so obsojenca na križ pribili ali privezali, je bilo pri križanju najkruteje to, da se je obsojenčevo telo zaradi izčrpanosti sesedalo, kar je posledično privedlo do zadušitve. Človek na križu se je poskušal vedno znova vzravnati, dokler mu ni zmanjkalo moči. Jezusov grozljivi boj s smrtjo je trajal šest ur.
Njegovo mučno umiranje je spremljalo več očividcev: stražarji na Golgoti, morda nekaj radovednežev ter Marija Magdalena in druge Jezusove privrženke. Bile so edine vernice, ki so ostale z njim do konca in ga slišale klicati: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" To ni vzklik iz obupa, temveč začetek 22. psalma neke judovske molitve za umirajočim. Vendar pa mu je zmanjkalo moči, da bi jo zmolil do konca. "Jezus je zaklical z močnim glasom in izdihnil," je težkega srca zapisal evangelist Marko. Zgodilo se je okrog 15. ure 7. aprila leta 30.
Če bi Jezus pridigal in delal čudeže še nadaljnjih 20 let, je povsem mogoče, da ga danes ne bi nihče poznal. Če bi ga usmrtili in zagrebli, bi se njegovi učenci najverjetneje razkropili kot privrženci Janeza Krstnika, čigar nauk se je končal z njegovo smrtjo. Toda prav to, kar se je zgodilo po Jezusovem križanju, je postalo ustanovni mit nove svetovne religije.
V skrbi za obredno čistost dežele so v Judeji pokopavali tudi zločince. Judje so verjeli, da nepokopana trupla skrunijo obredno čistost. V evangelijih je zapisano, da naj bi pobožni Jožef iz Arimateje in član najvišjega judovskega sveta Poncija Pilata prosil za Jezusovo truplo. Družinski grob Jožefa iz Arimateje je bil ob vznožju Golgote, najverjetneje v skalo vsekana votlina, ki so jo zapirali s kamnom. Jezusa so v grob položili, še preden so pozavne naznanile začetek sobote.
9. aprila zgodaj zjutraj so se Marija Magdalena in verjetno še dve ali tri druge ženske podale h grobu, da bi po obredni soboti truplo mazilile z oljem, toda votlina je bila prazna. Kaj se je torej zgodilo tistega jutra 9. aprila leta 30?
Nesporno je, da se je nekaj moralo zgoditi, kajti brez vstajenja ne bi bilo krščanstva. Šele ta čudež, ki je pometel z vsemi antičnimi verovanji, je nekakšen prapok krščanstva, njegov začetek, njegova utemeljitev in potrditev. Jezus je premagal smrt in premagal jo bo vsakdo, kdor mu bo sledil. Kakšno čudovito in veličastno upanje!
Toda na čem temelji?
V evangelijih najdemo nasprotujoča si poročila o tem. Jezus naj bi se učencem prikazal v Jeruzalemu, na poti v Emavs in v Galileji. Oziroma naj bi ga od učencev najprej videla le dva, katerih imeni sta ostali neznani. Oziroma naj bi ga srečal samo apostol Peter. Vsem zapisom je skupno le to, da so prazen grob odkrile Marija Magdalena in žene, ki so bile z njo.
So morda Jezusovo truplo njegovi učenci skrivaj pokopali kje drugje, da bi s "čudežem" izbrisali sramoto križanja? Malo verjetno, kajti očitno je, da so apostol Peter in drugi resnično verjeli v čudež vstajenja in bili pripravljeni zanj iti celo v smrt. Prazen grob so namreč odkrile ženske, izjava ženske pa je pri Judih veljala precej manj od izjave moškega. Če bi kdo res pripravljal prevaro, bi poskrbel za to, da bi prazen grob odkril moški.
Je bil Jezus morda še živ, ko so ga sneli s križa? So morda v naglici spregledali, da je še dihal? Je torej iz groba vstal živ, ne mrtev človek? Toda kako bi Jezus lahko s prebodenimi stopali potoval v Emavs in popolnoma izmučen ob Galilejskem jezeru použil ribe?
Teologi dopuščajo možnost, da je apostol Peter, ki je Jezusa pred tem zapustil, potrt in žalosten našel uteho v veličastnem videnju, v katerem se mu je prikazal živi Jezus. Potemtakem so morali imeti poleg Petra tudi drugi učenci natančno takšne psihološke dispozicije, kajti ribič Peter ni bil edini, ki je odtlej oznanjal, da je videl vstalega Jezusa.
Za znanstvenike, ki so se neodvisno od vere ali pa vzporedno z njo podali na pot iskanja resnice, vstajenje ostaja skrivnost. Spoznali so, da so bili apostol Peter in drugi Jezusovi učenci prepričani o njegovem vstajenju, celo tako zelo, da so bili za to pripravljeni umreti.
Šele po vstajenju so postali kristjani. Nič, kar jih je Jezus učil, noben čudež, ki ga je storil vpričo njih, nobena prilika jih ni prevzela tako kot ta dogodek. Ko je bil še živ in ko so ga prijeli, so se razbežali in se morda nikoli več ne bi srečali. Toda po njegovem vstajenju so se spet zbrali, se organizirali in postali misijonarji, ki so slavili navzočnost Jezusa Kristusa in njegovo svetost.
Dvajset let po tem dogodku so v Rimu ustanovili prvo krščansko skupnost. Prvi verniki, ki so prišli v srce imperija, so si pri poznejšem misijonarskem delu v Rimu pomagali z evangeliji. Judje, od katerih so se kristjani dokončno ločili, pa so bili v tem izročilu osramočeni, čeprav je bil tudi Jezus Jud. Kristjani novih privržencev niso pridobili s pomočjo Jezusa kot zgodovinske osebnosti, temveč z Jezusom iz evangelijev.
Iz teh knjig je še po dveh tisočletjih mogoče razbrati začudenje, upanje in vero tistih, ki so ga imeli priložnost srečati, ter strahospoštovanje pred tistim, katerega bistvo lahko dojame samo človek, ki neomajno verjame vanj.
vir: Geo
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
