V medijih je trenutno zelo vroča tema sojenje med igralcema Johnny Deppom in njegovo bivšo ženo Amber Heard, ki drug drugega obtožujeta nasilja in obrekovanja. Ne bomo se preveč spuščali v njuno zgodbo, je pa vseeno zanimivo prisluhniti pripovedovanju igralca Deppa o tem, kako travmatično je bilo njegovo otroštvo, ki je oblikovalo njegove sedanje težavne odnose.
Johnny Depp je na sojenju spregovoril o svojem ne najbolj rožnatem otroštvu. Njegova mama je izvajala nasilje tako nad otroci kot tudi nad soprogom. Mama naj bi imela v sebi ogromno besa in sovraštva, ki ga je znašala nad možem, ko ni bil na voljo, saj je bil veliko časa odsoten, pa se je spravila nad otroke.
Za vsakim izjemnim dosežkom vedno stojijo izjemne travme. Slavni igralci so dokaz, da to drži, saj imajo pogosto težke zgodbe iz otroštva, posledično pa ogromno težav v odnosih kasneje v življenju.
Johnny pove, da so se veliko selili, zato je bil vedno povsod tisti "novi otrok", kar mu je bilo zelo neprijetno. Mama je bila izjemno nepredvidljiva oseba. Bila je sposobna velikih okrutnosti. Vrgla mu je lahko pepelnik v glavo ali pa ga pretepla s čevlji z visoko peto oz. karkoli je bilo priročno. "V naši hiši ni bilo nobene varnosti in zaščite. Vse, kar si lahko naredil, je bilo, da si se trudil ostati izven cone ognja, ko je izgubljala nadzor, saj si takrat vedel, da jih bo nekdo "dobil." Običajno sem bil to jaz. Fizično nasilje je bila konstanta, zato si se ustrašil vedno, ko je šla mimo tebe in si se poskušal zaščititi. Vendar je bilo ogromno tudi verbalnega nasilja, vedno se je norčevala iz fizičnih napak in tvojih telesnih pomanjklivosti. Brat, ki je nosil očala, je bil "štiri-oki", norčevala se je iz tvojih zob... Sam sem uradno slep na levo oko, tudi iz tega se je norčevala. S fizično bolečino si se nekako navadil živeti, vendar psihološka in čustvena zloraba nas je povsem uničila."
Za očeta pravi, da naj ne bi nikoli izrekel slabe besede ali jo udaril, nekajkrat je udaril v steno, nje nikoli. Ni se hotel niti kregati z njo. "Ko sem bil star 5 let, sem se spraševal, kako lahko to prenaša, zakaj ne odide... Nisem imel moči, da bi lahko karkoli spremenil."
"Ko je oče odšel, nisem vedel, da je odšel za vedno. Kmalu mi je povedal, da ne zmore več, da sem sedaj jaz "mož". Takrat se mi je zdelo, da je strahopeten."
Mama je nato padla v hudo temno depresijo. Pojedla je ogromno tablet in poskušala narediti samomor, odpeljal jo je rešilec. Starša sta se ločila, ko je bil Johnny star 15 let. Takrat je bilo v ločitvenih dokumentih navedeno, da je mati podpisala, da je njen "mladoletni otrok, Johnny Depp, v celoti emancipiran in se sam preživlja."
Preživljal se je z igranjem glasbe v klubih in preprodajo drog. Droge so bile njegov način pobega iz družinskih težav.
Po besedah sestre naj bi Johnny sedaj zapadel v vzorec iz otroštva in vzljubil žensko, ki je bila kruta do njega kot v preteklosti mama. Amber naj bi ga nenehno žalila, podcenjevala in poniževala ter bila tudi fizično nasilna.
Čustveni zapleti in travme ter miselni vzorci se prenašajo iz roda v rod
V otroštvu se naučimo, kako delujejo odnosi in od staršev podedujemo čustevno zrelost. Naše doživljanje, čutenje in vedenje je odraz preteklosti. Velikokrat se odzivamo na druge (zlasti na naše bližnje) z zelo neprimernimi vedenji in čutenji, za katere ne vemo, od kod izhajajo, in nam je zelo težko sprejeti, da je to vse igra preteklosti iz primarne družine.
Na izzive v sedanjosti reagiramo na osnovi čutenj in miselnih vzorcev ter predvsem travm, ki so jih doživeli naši starši ali pa so jih povzročili oni s svojimi čutenji in vedenji.
Zakaj se ne bi mogli odločati svobodno, si izbrati nekoga, ki je povsem drugačen od vse naše preteklosti, če je bila ta polna čustvenih zapletov, saj vendar poznamo vse to in se bomo zato zavestno odločili, da bo tokrat drugače, da bomo začeli znova in si ustvarili čisto drugačen zakon in družino, kot je bila naša izvirna? Žal je naša podzavest močnejša.
Lahko tudi povsem upravičeno krivimo starševsko preteklost, njihove tramve in stiske ter njihove zasvojenosti, njihove grobe medsebojne spore in predvsem zlorabe, ki nas lahko vedno postavljajo na sam rob obupa. Vendar pa nam je zelo jasno, da zgolj z iskanjem krivca v preteklosti, pa tudi če ga najdemo, ne moremo rešiti svojih problemov v sedanjosti.
To vsekakor ne pomeni, da nam niso ljudje v preteklosti naredili krivice, da nas niso neodgovorno zanemarjali, zavračali ter nam niso dali dolžnega spoštovanja, ljubezni, občutka pripadnosti itd.
V čem je torej skrivnost preteklosti? Od nas je odvisno, koliko smo se res pripravljeni soočiti z odnosi, v katerih smo, ali pa se nam stvari kar same po sebi dogajajo, ne da bi se zares vprašali zakaj. Tu govorimo zlasti o čustvenih zapletih, ki so posuti z bolečino. In ravno v tem je odgovor: ko vidimo, da gredo odnosi izven našega nadzora, da se zapletemo, pa niti sami ne vemo zakaj, da se vedno znova znajdemo na nepravem mestu ob nepravem času ter da se nam bolečine kar ponavljajo, krivice vedno znova dogajajo in pri tem neznosno trpimo, tedaj moramo končno pogledati vase in se globoko zamisliti, kar pa je lahko velikokrat izjemno boleče in še bolj vznemirjajoče. Ko se srečamo s svojo preteklostjo, se lahko vsaj na zunaj najprej vse še poslabša, preden se začne izboljševati.
Zaboli nas, ker se rane na novo odprejo, zato ljudje velikokrat rečemo, da je bolje o doživetjih in občutjih iz preteklosti čim manj razmišljati, saj tisto, česar ne veš, ne boli. Vendar pa je res ravno nasprotno - tisto, česar ne vemo, tisto, kar se nam je v preteklosti zgodilo (zlasti dogodki, ki so bili zelo pomembni v našem življenju), nas za vselej zaznamuje. Bolj so ti dogodki in čutenja, ki jih spremljajo, boleči, bolj nas vodijo pri našem vsakdanjem odločanju.
Na vse to niti ne mislimo, a ta čutenja nas kljub temu vedno znova nezavedno usmerjajo. Ko pa gra za težka doživetja, so čutenja, ki so v zvezi z njimi, tudi večkrat globoko potlačena, saj o vsem, kar se je težkega zgodilo, velikokrat nočemo razmišljati. Ta čutenja potlačimo, vendar pa v nas kljub temu živijo, še več, ta čutenja si v nas zgradijo ogranizacijski aparat, ki nas odslej vodi.
Naša glavna naloga torej ni v iskanju krivca, ampak poiskati, kje npr. korenini neko določeno travmatično občutje, ki ostaja nerazrešeno in se zato vedno znova ponavlja in kliče po razrešitvi in odrešitvi.
Vse, kar ni razrešeno in odrešeno, se ponavlja in to z upanjem, da bo nekdo nekje in nekoč, v sedanjosti ali pa v prihodnosti to razumel, sprejel in dal sočutje.
In še več, ljudje se nezavedno odločamo, da bomo poiskali podobne situacije in ljudi, s katerimi bomo ponovili določena občutja, in sicer vse z upanjem, da jih bomo tokrat razrešili.
Ljudje se vedno znova vračamo "na kraj zločina", vendar ne zato, da bi ponovno doživeli stare travme, ampak zato, da bi tokrat ob drugačnih pogojih ali ob ljudeh, ki jih imamo radi, zacelili te stare rane in začeli znova.
Vir: Christian Gostečnik OFM, v knjigi Me imata kaj rada
Več o tem lahko poslušate tudi v podkastu:
Preberite si še: Matej Škufca: “Mir lahko najdemo le tam, kjer smo ga izgubili.”
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
